»Izbruhi kužnih bolezni so kot nezamisljive nevarnosti, ki ljudi presenetijo. Zdijo se kot usoda. Še zlasti presenetljivo se mi zdi, da veliki izbruhi vedno privedejo do velikih ekscesov. V ljudeh se zbudi hlepenje po življenju. Prav ta skoraj metafizični aspekt je tisti, ki me zanima.”
— Gabriel García Márquez, NY Times, 21. 2. 1988
S citatom iz intervjuja z Gabrielom Garcío Márquezom začenjamo serijo kratkih prispevkov, vezanih na čas, telo in prostor, v katerem živimo. Na čas, ki se je kar naenkrat upočasnil. Na telo, ki je izolirano, v karanteni, bolno. Na prostor, kjer smo najbolj skupaj takrat, ko smo oddaljeni drug od drugega.
Pri tem nas ves čas spremlja podoba, ki bo ostala: obraz z zaščitno masko.
Iz zgodovine poznamo nešteto primerov nalezljivih bolezni: kuga, kolera, črne koze, španska gripa, aids ...Vzorec evolucije patogenov ni nov, je nekaj, kar je predvidljivo. A vseeno nas vsakič ob izbruhu epidemij in pandemij najde nepripravljene.
Zgodovina bolezni je hkrati tudi zgodovina naše človečnosti, solidarnosti in ljubezni.
Obdobje krize pokaže najboljše v ljudeh, a hkrati tudi temno plat, kot sta dobičkarstvo in diskriminacija najšibkejših družbenih skupin. Zaradi zaščitnih ukrepov država vzpostavlja izredno stanje: nadzor, omejevanje gibanja na prostem in prepoved zbiranja, kaznovanje. Javni prostor, kot ga poznamo, ne obstaja več. V ljudeh se pojavlja tesnoba.
Ali bo to obdobje pomenilo konec globalizacije, kot jo poznamo, ali pa je zametek nekega drugačnega sveta, je zaenkrat težko predvideti. Vsekakor nas čaka dolgotrajno okrevanje na vseh ravneh družbe.
A po drugi strani politični komentatorji kot na primer Jodi Dean govorijo o tem, da so ljudje v krizi kar naenkrat postali socialisti. Spoznanje, da je zdravstveni sistem preveč pomemben, da bi ga prepustili trgu, da so za dobro vseh pomembni brezplačno zdravstvo, plačana bolniška odsotnost in vzpostavljena mreža socialne varnosti, je nekaj, kar bo v prihodnje zahtevalo velike spremembe obstoječih tržno naravnanih modelov.
Dejstvo je, da se je življenje radikalno spremenilo. Ideja skupnega dobiva nove obrise. Razmišlja se o univerzalnem dohodku, ponekod se tudi uvaja. Ljudje se povezujejo, si pomagajo in se solidarizirajo na različne načine. V času, ko je proizvodnja skoraj obstala, ekosistemi okrevajo, onesnaženost se je zmanjšala na svetovnem nivoju. Tudi umetniki in umetnice se intenzivno odzivajo na čas, ki ga je zaznamoval covida-19.
V luči vsega napisanega pa je seveda na nas, kako bomo iz tega obdobja znali in zmogli potegniti najboljše.
Svoj komentar lahko oddate po spletnem formularju na Slovarju skupnega znanja ali na mail bojana.piskur@mg-lj.si. Na seznam lahko uvrstite tudi druge pojme, povezane s tematiko.
SLOVAR (pojme dodajamo sproti)
DE-COLONISING SOLIDARITY, Fernanda Carvajal
FIZIČNA DISTANCA, Marko Pogačnik
HETEROTOPIJE, Andreja Hribernik
KORONARAZGLEDNICA IZ BERLINA, Gal Kirn
SVOBODA GIBANJA, Marko Pogačnik
TOKSIČNA LJUBEZEN DO KRIZNEGA KAPITALIZMA, Maja Smrekar
TRAJNOSTNI MUZEJ, Zdenka Badovinac
Seznam predlaganih pojmov za kratek komentar
ekologija bolezni
ekosistemi
bolno telo
heterotopija
stultifera navis (ladja norcev)
pandemija
virus – patogen
farmacevtika-imunologija-virologija-zdravilo-vakcina
postkatastrofa
karantena
izolacija
bolnica - klinika
humanizem
posthumanizem
evolucija
patogeni
vrsta (species)
stiki, bližina
maska
dotik
distanca
solidarnost
strah
tesnoba
panika
družbena vez – družbena oddaljenost
organizem
imunski sistem
izredno stanje – država – samoorganizacija
nalezljivost
zdravstvena skrb
socializem
stigma
laboratorij
rasizem
empatija
genetika
skrb/nega/oskrba ("carezenship") sistemi skrbi/oskrbe/nege
medicina
žival (prenos virusa: zoonotični virusi)
zdravstveno varstvo (univerzalno/mednarodno zdravstveno varstvo)