MG+MSUM

KORONARAZGLEDNICA IZ BERLINA, Gal Kirn
#
#
#

Foto: Marko Batista in Lina Rica, Kompozicija v štirih delih, AV performans, +MSUM, 2019

 

KORONARAZGLEDNICA IZ BERLINA, Gal Kirn

 

Korona je prišla v Berlin. Najprej je zaprla vse javne ustanove, nato nas je prestavila v delo od doma, nato nam je omejila gibanje za nedoločen → čas in reducirala javnost na najnujnejša opravila, se pravi na stvar zasebnih opravkov. Že pred časom so mobilni operaterji prostovoljno odstopili digitalne podatke, da država zdaj res lahko nadzira naša gibanja − kot da ne bi tega že prej počele korporacije? A Berlin se je resno spremenil. Brezskrbna igra otrok je skoraj povsem izginila iz javnih prostorov, ulici Sonnenalle ali Karl-Marx-Strasse, ki sta po navadi polni vrveža in prometa, sta skoraj prazni, zlasti zvečer je razlika ogromna. Berlin postaja mesto duhov, ki ga pomni le še kolektivni spomin s konca druge svetovne → vojne. Navidezna mirnost in zastoj, suspenzija v času in prostoru, ki jih polagoma izvaja oblast, so v ljudi in medčloveške odnose prinesli ne le upočasnitev delovnih obvez in tempa, ampak tudi zmes panike, nemira, negotovosti. Vsakodnevno spremljanje številk, reprodukcija družinskega življenja, druženje preko skypa in družbenih medijev. Repeat. A obenem obstaja tudi tisti manj vidni Berlin → solidarnosti, starih in novih mrež, ki organizirajo dostavo hrane in pijače bolnim in ostarelim, varstva otrok staršem, ki so v nujnih poklicih. Tistih, ki dnevno tvegajo svoje zdravje in zdravje svojcev za spopad z virusom.

 

A ne glede na to prerez panorame negotovosti v naši zavesti nekaj hitro spreminja. Sprašujemo se, kako je mogoče, da se lahko zgodi nekaj, kar še mesec pred tem ni bilo zamisljivo, kar je bilo odsotno iz imaginarija in politik vladajočih?  Na primer, da države (kot sta Irska in Španija) nacionalizirajo zasebne bolnišnice? Kako je mogoče, da celo nemški minister za okolje Altmaier govori o možnosti nacionalizacije nekaterih industrijskih podjetij, še pred pol leta pa so vladajoči tu skakali v zrak ob omembi socializacije nepremičninskih magnatov, ki imajo v posesti nekaj 100 tisoč (nekdanjih socialnih) stanovanj? Kako je mogoče, da velekorporacije kar prekinejo produkcijo, pred tem pa so storile vse, da se to ne bi zgodilo? In tudi, kako to, da nekatera avtomobilska podjetja zdaj preusmerjajo sile v proizvodnjo respiratorjev in drugih medicinskih pripomočkov? Kar tako, naenkrat, samo zaradi strahu pred → smrtjo? To, da se zliva 1000 milijard v ponoven zagon gospodarstva in preprečitev zloma borz, ni nič novega, je del starega reševanja neoliberalnega predatorskega sistema. Personalizacijo tega lahko gledamo v liku Borisa Johnsona in njegovem brezumnem pristajanju na »čredno imunost«, ki daje pandemiji proste roke, da dele prebivalstva − starejše, bolne, migrante in druge ranljive skupine − obsodi na smrt. A tudi tu se zatika, pritiski so preveliki, saj se lovke korone dotikajo tudi tistih na oblasti.  Korona sedaj udarja tudi v najbolj razvitih družbah in se dotika bogatejših slojev, zato lahko pričakujemo temeljne spremembe. Počasi stopamo v čas bifurkacije, ki pa še zdaleč ni odločena: drugačno barbarstvo ali začetek alternativnega sveta? Morda je čas, da namesto čredne imunosti na korono dokončno razvijemo čredno imunost na pandemijo neoliberalizma, ki že desetletja uničuje družbo, socialne sisteme zdravstva in pokojnin, ki so ovite v diskurz nujnih strukturnih reform. Ko pa udari prvi virus ali hujša podnebna sprememba − in bodite prepričani, mnoge veliko večje pošasti še prihajajo − sistem pokaže vse razpoke in nezmožnost reševanja. Že zdaj je jasno, da se dokončna legitimnost neoliberalnega projekta prelamlja in da isti recept ne bo obrodil sadov. Zakaj se države in korporacije ne mobilizirajo v takšni meri, ko gre za skupno dobro človeštva in planeta, recimo pri povečanju javne blaginje in preobratu podnebnih sprememb?

 

 
Priporočamo