STRAH NAŠ DOMAČI, Marko Rusjan
Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Le eden izmed slavnih slovenskih pregovorov, ki služi krepitvi osebne (lažne) samozavesti, beri poguma. A strah nam povzroča bitje, nevidno s prostim očesom. Vemo, da nekje je, a ga sami ne moremo najti.
Heidegger je postavil razliko med strahom in tesnobo. Medtem ko naj bi se strah nanašal na točno določeno dejstvo, pa naj bi bila za tesnobo kriva že gola izpostavljenost svetu, negotovost in neodločenost. Zavetje pred tesnobo naj bi predstavljajo pribežališče, fizično ali versko. A Paolo Virno v Slovnici mnoštva to ločnico pripisuje predmodernemu svetu, medtem ko je v sodobnosti izginila. V „tekoči moderni“ (Bauman) ni več samobitnih skupnosti, ki bi nudile → varno zavetje oz. ki bi se nam kazale kot varen pristan pred negotovostjo. Smo na nenehnem prepihu. Notranji strah in zunanja tesnoba se v globaliziranem svetu zlijeta v eno. Zaživeli smo v družbi tveganja (Beck), kjer smo vsak trenutek izpostavljeni neobvladljivemu.
Kako torej zajeti strah pred pandemijo? Pred pandemijo ni zaščite. V Poevi Maski rdeče smrti se elita zateče v grad, v katerega naj ne bi nihče vstopil. Prepričani so bili, da se bodo z razredno in fizično distanco izognili smrti. A kuga je našla pot tudi tja. Telo še nima imunosti na virus COVID-19, cepiva še ni, vemo le, da je vsak stik z virusom lahko usoden. Ostane nam samo še strah pred smrtjo, strah, da se utapljamo, ker naša pljuča ne zmorejo več opravljati svoje funkcije in lahko samo še hlastamo za zrakom. A hkrati izkazujemo neverjeten pogum. Dovolimo si iti iz hiše, najpogumnejši celo v trgovino. Pogum je sicer rezerviran le za srednji razred, veliko delavcev mora v službo. Tu ni prostora za vprašanja strahu ali poguma. V suhoparni pravni relaciji podpisnikov pogodb o zaposlitvi zveni debata o strahu in pogumu kot slab viteški roman. Okužba bo le še ena izmed nesreč na delu. In žrtev padli heroj v boju za obrambo → kapitalizma.
Proti strahu se organizirano bori predvsem država. Ustvarja vtis, da ima orožja, da ga premaga. Ne le slavospeve novo odkrivi kolektiviteti, ki skupaj zmore vse. Tudi premagati virus. Vsaka pametna oblast ve, da je poleg ideoloških aparatov države vseeno dobro imeti tudi represivne aparate države. Zato se zoper strah pred virusom za učinkovito izvajanje biopolitike vpreže vsaj policijo in vaške straže, če že ne tudi vojske. A virus je neviden, parazitsko naseljuje človekovo telo. V takih primerih je vsak človek lahko sovražnik, vsakdo je lahko nosilec smrtonosnega virusa, vsak človek je kužen. Previdnostno načelo nam govori, da je bolje vse zapreti, kot pa enega samega kužnega izpustiti. A država se ne samo bori proti strahu, temveč ga hkrati tudi konstruira. Večja kot je sila, ki jo država vpne v boj zoper virus, večja je moč virusa v očeh nemočnega državljana.
Vas je torej strah, da ste odvečni? Strah je odveč, to smo vedeli že pred pojavom pandemije. Pa tudi konca civilizacije ne prinaša virus, temveč globalno segrevanje. Kar seveda ne pomeni, da bo virus preprečil propad civilizacije.
