TOKSIČNA LJUBEZEN DO KRIZNEGA KAPITALIZMA, Maja Smrekar
Naomi Klein s terminom krizni kapitalizem (disaster capitalism) osvetljuje načine s katerimi zasebna industrija vedno znova obogati na podlagi neposrednih dobičkov iz velikih kriz. Izbruh novega korona virusa se zdi kot šolski primer tovrstnega pojava, saj omogoča odlične pogoje za utrjevanje globalnega povezovanja nekaterih vlad in privatnih sektorjev.
Genetske analize kažejo, da novi korona virus skoraj zagotovo izhaja iz netopirjev; na tržnici z divjimi živalmi v Wuhanu na Kitajskem se je iz netopirjev prenesel na drugo žival, iz katere je virus nato preskočil na človeka. Na enak način se je leta 2003 pričel izbruh virusa SARS, podoben scenarij je upodobljen v filmu Contagion (r.: Steven Soderbergh, 2011). Korona virus SARS je izhajal iz netopirjev, z njih je preskočil na cibetovke, ki so virus na tržnici z divjimi živalmi prenesle ljudem. Zaradi virusa SARS, ki je med leti 2002 in 2003 okužil več kot 8000 ljudi, je umrlo 774 ljudi. Kitajska vlada je pred dnevi objavila prepoved obratovanja tržnic z divjimi živalmi, industrijo z divjimi živalmi pa je trajno zaprla, kljub temu, da je bila po poročilu Kitajske akademije inženirstva (Chinese Academy of Engineering) za leto 2017 ta ocenjena na 74 milijard dolarjev, zaposlovala pa je vsaj milijon ljudi. Ob tem so strokovnjaki utemeljeno zaskrbljeni, da bo popolna prepoved trgovine z divjimi živalmi, ki je kazensko ovadila velik delež kitajske populacije, zgolj preusmerila delovanje zaprtih tržnic z divjimi živalmi na črni trg.
Medtem so si na Kitajskem opomogli in skoraj čez noč postavili tovarne za izdelavo medicinske zaščitne opreme. Kitajska je bila že pred pojavom korona virusa država, kjer so proizvedli polovico vseh zaščitnih mask na svetu, njihova proizvodnja je bila prejšnji teden ocenjena na 120 - 200 milijonov mask dnevno; a od tega kar 90% izdelovalcev teh mask nima certifikata, oz. so ti ponarejeni. Država je od vrste zasebnih podjetij zahtevala, da svoje kapacitete preusmerijo v proizvodnjo zaščitne opreme: poleg mask še rokavic, respiratorjev, ventilatorjev. V času kitajske pandemije je Evropa skoraj vse zaloge zaščitnih mask prodala na Kitajsko. Ko pa je novi korona virus izbruhnil v Evropi, je ta ostala brez zalog, cene mask pa so skokovito narasle. Dobavitelji so čez noč spremenili pogoje poslovanja, zahtevajo plačilo v gotovini v nekaj urah, pri čemer let Ljubljana – Šanghaj stane 920.000 ameriških dolarjev, kar je tudi potrebno plačati z gotovino. Nekaterim državam z organizacijo brezplačnih letov in donacijami zaščitne medicinske opreme pomaga podjetje Huawei.
V imenu pomoči Evropi v času krize, so cilji Kitajske sledeči: zanimajo jo nekatere evropske države, s katerimi želi gospodarskega poslovanja in kjer ji še ni uspelo povsem uresničiti svojih interesov. Že nekaj časa je pomemben kitajski projekt uvedba 5G tehnologije. Pri razvoju te tehnologije ima pomembno vlogo podjetje Huawei, zato si Kitajci želijo pustiti dober vtis ravno v državah, kjer še niso docela dogovorjeni za prisotnost storitev, ki jih to podjetje zagotavlja. V tem trenutku Kitajska kopiči politične točke za prihodnost v Evropi, medtem ko si jih Facebook, Microsoft in Apple, preko donacij Afriki, Južni Ameriki in nekaterim revnim azijskim državam, nabirajo v drugih delih sveta.
Pri tako pomembni in nujni stvari kot je medicinska zaščitna oprema, je Evropa trenutno v veliki meri odvisna od Kitajske, saj se je znova pokazalo, da evropske države trenutne krize niso sposobne reševati same, poleg tega si niso izkazale niti → solidarnosti. Ko sta Francija in Nemčija zaprli meje, sta zasegli tudi maske, ki so bile v tranzitu, ne glede na to, kam so bile te namenjene. In čeprav se je zdravstvena kriza pričela na Kitajskem, je zdaj Kitajska tista, ki v drugih delih sveta zaradi krize še krepi svojo moč. Medtem se biopolitika zažira v naša telesa, pri čemer človeško življenje še zdaleč ni tako pomembno, kot je pomemben zdrav in mlad človek, ki lahko s slehernim klikom na računalniku služi kot zastonj delovna sila. Vzporedno se odvija povsem nov geopolitični zasuk, na katerega nismo pozorni tako kot bi sicer bili, saj smo se primorani ukvarjati z lastnim fizičnim, psihološkim in birokratskim preživetjem ter s prilagajanjem na vsakodnevne spremembe, ki nam v imenu nevidnih dobičkov kriznega kapitalizma kratijo osnovne pravice.
Besedna zveza krizni kapitalizem je v slovenskem političnem in medijskem prostoru završala v obliki populistične besedne zveze “vojno dobičkarstvo”; pri čemer politiki in ekonomisti vedno znova radi streljajo v povsem napačno smer. Tako je Matej Lahovnik na tiskovni konferenci 25. marca 2020 ob predstavitvi ukrepov Protikorona mega zakona izjavil, da vlada ob pomoči samozaposlenim na začetku vlog ne bo preverjala, "si pa bo pridržala pravico, da morebitne neresnične izjave, morebitne zlorabe ali celo vojno dobičkarstvo v narekovajih, naknadno tudi sankcionira, če se seveda izkaže, da je prišlo do neresničnih podatkov ali zavajanja". O metodi, po kateri se bodo preverjanja in sankcije izvajali, še posebej v primeru vseh tistih, ki imajo variabilne prihodke, se ne izrekajo, vendar pa je Žiga Turk samozaposlene “pomiril” z izjavo, "da ima potem država veliko časa, da preveri ali so bile te izjave upravičene ali ne". Zelo pomembno bo namreč, da država naknadno vse samozaposlene forenzično preveri, če so morda goljufali, saj je očitno zaslužek 700,00 EUR v mesecih aprilu in maju v trenutni krizi morebitno vojno dobičkarstvo par excellence! Upravičenci bodo ob izrekanju za pomoč morali predložiti izjavo preko informacijskega sistema Finančne uprave Republike Slovenije v elektronski obliki, ki bo informacija javnega značaja, objavljena na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije, kar velja samo za samozaposlene in nobeno drugo obliko zaposlenih ali nezaposlenih. S takšnim odlokom se samozaposlene dodatno stigmatizira, saj so bili vsi postopki z DURSOM do sedaj davčna tajnost, kar je naša ustavna pravica. Kljub temu, da tako kot vsi ostali pripomoremo h gospodarstvu države, krizni dohodek sam po sebi torej ni naša pravica.
Vsi, ne glede na starost ali socialno-ekonomsko ozadje, smo v → strahu pred okužbo, v strahu, da nas ali naših bližnjih čez 2 do 3 tedne ne bo več. V stanju takšnega, težko vzdržljivega prekarnega strahu, si vsakdo zasluži prejeti dohodek za preživetje; še manj humano pa je nekoga že vnaprej določati za vojnega dobičkarja, četudi v narekovanjih. Tolikšno nezaupanje države do samozaposlenih zelo boli, saj se zdi, kot da ne verjame, da bomo po krizi ponovno pošteno služili prihodke in z davki ta krizni prihodek v vsakem primeru državi tudi vrnili. Tovrstne izključevalne retorike nisem zasledila ob javnem omenjanju nobenega drugega sektorja v zvezi z uveljavljanjem Protikorona mega zakona. Pri tem se pojavi retorično vprašanje: bo vlada izkoristila naše znanje in potencial, ali pa bo stigmatizirala mnoge, ki bi lahko doprinesli k reševanju krize?
Zato zavračam retoriko, ki nas poziva, naj v času karantene doma počivamo, prebiramo doslej še neprebrane knjige, gledamo filme in poslušamo koncerte preko spleta, ker naj bi bilo v končni fazi od nas in naše ubogljivosti odvisno koliko časa se bo ta kriza še nadaljevala. Skozi takšno retoriko se mobilizira moralni totalitarizem, ki nas navaja k medsebojnemu preverjanju upoštevanja vse bolj zaostrenih pravil. Hkrati se s tem vzpostavlja dodatni manevrski prostor. Bolj kot lokalne skupnosti solidarno skrbijo za svoje člane in jih ščitijo pred krizo, več lahko finančno-politični sistem potihem jemlje ljudem. Zato je v času splošne imobilizacije bolj kot kadarkoli pomebna civilna mobilizacija v obliki budnosti in natančnega opazovanja velike slike. Če za določen → čas zaspimo na vesoljski ladji, kot se je izrazil Janez Janša, se bomo morebiti zbudili v scenariju izgube socialne države, ki jo regulirajo veliki očetje in nam v teh težkih časih preudarno delijo državni denar, kasneje pa bodo preverjali, če smo si zanj kupili sladoled, ali smo ga morebiti porabili za video igrice.
Ob zapisu, ki sem ga imela čas sestaviti v obdobju karantene, bodo nekateri morebiti pomislili, da je nepristranski kar zadeva državljane Kitajske. Na Kitajskem se je zgodilo veliko nevidnih → smrti, veliko preživelih je (p)ostalo brezposelnih in tudi ti so nevidni. Zato v tem zapisu ne obtožujem posameznikov in civilnih skupnosti, z njimi sočustvujem, pri čemer citiram Slavoja Žižka: "Vseeno pa bi rad, da bi se pojavil kitajski Julian Assange, ki bi od znotraj povedal, kaj se je dogajalo. V tem trenutku so Assangei pomembni bolj kot kadar koli". Tudi moj zapis je kaplja v morje preživetvenih taktik, ki jih v teh dneh izumljamo posamezniki. V njem povezujem zgolj nekatere informacije, ki vsakodnevno pritekajo preko najrazličnejših kanalov, in se povsem prilegajo dimenzijam, kriznemu kapitalizmu, na stežaj odprtega okna. Priča smo vrhuncu, ne samo vrhuncu epidemije, ampak tudi vrhuncu (ponovnega) vzpona tehno-patriarhalne in heterocentrične družbe, v kateri tisti na poziciji moči svojo suverenost vzpostavljajo skozi zakonito uporabo tehnik nasilja proti vsem, ki smo v najširšem smislu drugačni od njih. V imenu zajezitve epidemije policija in vojska dobivata večja pooblastila kot jih dovoljuje državna zakonodaja, svobodna volja se vsakodnevno omejuje. Čez noč naj bi se opravilo s pravicami, ki so bile težko pridobljene s strani naših prednic in prednikov. Kaj to pomeni za demokratično družbo v prihodnje?
Naj zaključim s citatom iz objave na strani Slovenskega centra PEN, ki so jo zapisali Slovenski center PEN in Ženski odbor Slovenskega centra PEN Mira, z naslovom “Ob izjavah kriznega štaba Vlade in o sovražnem govoru”, ki je bil objavljen zaradi napadov Kriznega štaba vlade RS na podpredsednika PENa Borisa Novaka, Darka Štrajna, Blaža Zgago in Slavoja Žižka: "Zdravje je vrednota, katere se zavedamo šele, ko zbolimo. Enako je z zdravjem družbe. Če bomo izgubili demokracijo in osnovne državljanske svoboščine, bomo izgubili vse".
Viri:
Foto: Visual China Group/Getty
