Ilustracija: Vesna Bukovec, Varnost za koga?, 2017
VARNOST, Igor Španjol
Družbena urejenost in individualna svoboda sta temeljni potrebi sodobne družbe, vendar si pogosto stojita nasproti oziroma na varni razdalji. Redke države so v preteklosti uspele učinkovito družbeno ureditev, ki prebivalcem zagotavlja ustrezno varnost, povezati tudi z visoko ravnijo tolerance in osebne svobode. V novih okoliščinah pandemije bo to občutljivo ravnovesje verjetno še težje doseči, saj virus, ta vseprisotni nevidni sovražnik, postavlja po vprašaj varnost številnih držav in nekatere družbe mogoče ne bodo zdržale posledic pritiska in → strahu. Države se tudi sicer obnašajo kot nekakšni organizmi, katerih odpornost je odvisna od reševanja konfliktov med posamezniki in skupinami, zakoni pa pri tem delujejo kot imunski sistem. Transparentna vladavina prava in spoštovanje ustave naj bi zagotavljala, da se v skrbi za stabilnost ne žrtvuje demokratičnih standardov.
Zaradi ohranjanja stabilnosti in vzdržne epidemiološke situacije smo se brez težav odrekli še pred kratkim samoumevnim pravicam do gibanja in zbiranja. Za voljo zdravstvene varnosti so številni ljudje izpostavljeni negotovosti in izgubi pravice do dela ali do svobodnega trgovanja, mogoče celo do svobode govora in izražanja. Nove tehnologije lajšajo nadzor nad morebitnimi kršitelji kontroverznih zaščitnih ukrepov. Vlade nas tako varujejo predvsem pred nami samimi. Pri izvajanju nadzora nad delovanjem varnostnih prijemov oblast ukinja državljanske svoboščine, kar potencialno odpira pot v manipuliranje s kolektivno tesnobo in pelje v diktaturo. Zdravstveni fenomen se je premestil iz svoje običajne medicinske sfere in spremenil v varnostni problem s ciljem opustitve normalnega stanja in uvajanja izrednih razmer. Medtem omejitve in zmanjševanja življenjskih dejavnosti spodbujajo nekatere nove in potencirajo obstoječe življenjske navade. Globalni trend naraščanja enočlanskih gospodinjstev smo si preprosto razlagali tako, da svoboda ima rada samoto. V novih okoliščinah je na preizkušnji uveljavljena logika, da si s povečevanjem vrednosti osebne svobode vse več ljudi ne želi z nikomer deliti svojega prostora. Po drugi strani pa pri številnih ljudeh, ki živijo z nekom, omejitev drugih stikov in aktivnosti dodatno intenzivira občutek izrednega stanja in spodbuja ozaveščanje osamljenosti. Kot opravičena se kažejo svarila pred naraščanjem družinskega nasilja, ko ostati doma ni več nujno najbolj varna rešitev.
Večna akademska politološka dilema med gotovostjo varnosti in tveganji svobode postaja vsakdanje oprijemljiva, meja med opravičenimi in neopravičenimi varnostnimi ukrepi pa vedno tanjša: zagotavljanje preživetja se naenkrat kaže kot največja individualistična vrednota, varnost prebivalstva pa predpogoj njegove svobode. Vendar varnost brez svobode izgublja legitimnost in povečuje možnost avtoritarne zlorabe oblasti. Sveta, reduciranega na golo preživetje, pa mogoče sploh ni vredno reševati. Zidovi, ograje in militarizacija se kažejo kot zvesti spremljevalci radikalne transformacije sveta v smeri globljih strukturnih pretresov in še večje negotovosti. Čeprav bi v → času globalne krize povezovanje z drugimi in zagovarjanje usklajene mednarodne → solidarnostne akcije moralo biti v interesu vseh, pa Goethejeve zahteve »varnost in mir, red in svobodo«, vrednote, na katerih temelji projekt evropskega povezovanja, vedno težje uspevamo spraviti v isti stavek.
