Foto: Dan Perjovschi, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, 2011
HETEROTOPIJE, Andreja Hribernik
Muzeji so zaprti.
Ti prostori so naenkrat onemeli. Odsotnost javnega življenja vanje dodatno vrisuje določeno izključenost in na neki način tudi mističnost. Bolj kot kdaj koli prej jih v tem trenutku lahko razumemo kot tiste druge prostore. Ne samo v smislu, kot je muzeje opisal Foucault, tj. kot prostore, kjer se dejansko stikajo ali akumulirajo različna polja → časovnosti, kot heterotopije; danes, ko smo priča temu, da javno življenje ne obstaja oziroma je zelo okrnjeno in premeščeno, se ta heterotopičnost razširja tudi na druge dimenzije.
Še vedno smo tukaj delavci iz teh prostorov, ki se te dni večinoma nahajamo v nekem eksilu; ostajamo v domačih pisarnah in se trudimo v teh časih misliti muzeje. Morda je ravno ta moment poln potencialnosti, pa ne v smislu prenosa vsebin v digitalno polje, kar nekatere ustanove vestno počnejo, temveč bolj v smislu premisleka o muzeju in vlogi muzeja, ki ni več samo strogo vezana na objekt in prostor, čeprav iz tega izvira, ampak je lahko tudi popolnoma konceptualna. Če v tem smislu nadaljujem Foucaultevo misel, da je muzej heterotopija 19. stoletja, predstavlja muzej pomemben utopični element v današnji družbi. Namreč, v trenutku, ko muzej kot prostor ni več dostopen fizično, se heterotopičnost iz časovne dimenzije razpre tudi na raven prostora in muzej začne v polnem pomenu obstajati kot utopičen prostor.
Kakšen je lahko torej ta muzej? Kaj je njegova naloga v tem času, v času suspenza javnega življenja, a tudi nekih vsebin, ki se zdijo, da za družbo v tem trenutku, ko vsak dan preštevamo številke obolelih, niso pomembne? Morda je zdaj čas, da premislimo stališča, si skušamo zamisliti nemogoče in še bolj jasno zavzamemo pozicije.
Svet po tej izkušnji ne bo več enak, menim, da se bodo veliko jasneje začrtali družbeni obrisi in ideološki prepadi. Večina nas bo verjetno – upam − na tisti strani, ki se bo uprla in bo sposobna izpostaviti in vzpostaviti kritiko strategij počasnega nasilja, kot ga opisuje Rob Nixon, nasilja, ki vse bolj prežema vse pore družbenega delovanja. Kot upor mislim predvsem, da bomo izostrili senzibilnost (zaradi izkušnje neobstoja javnega v tem trenutku in dimenzije utopičnega, ki se odpira) za to, kar mora biti javno, in dali fizični in mentalni prostor za razvoj drugačnih idej in misli od nekih sedimentiranih praks. Verjamem, da tudi če smo trenutno zunaj muzejev, so v družbi zasajene kali idej, ki se pletejo skozi zbirke in umetniška dela, proteste in upore posameznikov in bodo našle prostor, ko znova odpremo vrata.
