Milan Pajk, Travelog (Egipt), 1976, fotografija
ČAKANJE, Lela B. Njatin
Svet ne bo drugačen šele takrat, ko bo razglašen umik ukrepov zaradi pandemije covid 19. Svet je drugačen že zdaj. Vsakokrat znova je drugačen, ko z masko in zaščitnimi rokavicami stopimo iz stanovanja po stopnišču, kjer držimo roke tesno k sebi, kjer se na daleč izognemo sosedom, da bi se zunaj stavbe peš ali z avtomobilom napotili po najnujnejše in brž nazaj. Vsakokrat znova bo drugačen do nadaljnjega. Privilegij izkaznic tistih, ki nosijo protitelesa in se lahko prosto gibljejo ter so zaželeni vršilci (re)aktivacije družbe, kakor je naznanil Ihan, je le začasen, traja do prihodnje generacije virusa ali do prihodnjega novega virusa. Virus se kaže kot izločevalni dejavnik družbe. A drugačenje sveta je teklo že pred pandemijo.
Pričakovati nepričakovano je izraz modernega intelekta, je zapisal Wilde. Svet je vse bolj pospešeno vedno znova drugačen zaradi mnogih dejavnikov. Zato je zdaj človeštvu še posebej dovoljeno čakati. Ne zato, ker bi bilo čakanje sinonim za brezdelnost, ki jo dopušča ekonomski režim, popuščajoč pred globalno grožnjo → smrti. Človeštvu je dovoljeno čakati zato, ker je čakanje sinonim za trdo delo, za vztrajen dvom, da je predstavljeno (do)končno. Nietzsche je posvaril pred afekti, ki vplivajo na hlastno sprejemanje odločitev, celo na pristajanje na odločitve drugih. Človek mora biti odločevalec, ne da bi bil odločevalski. Nietzsche je človeštvo pozval, naj sen o nesmrtnosti nadomesti s trezno zazrtostjo v obstoj, naj se nasloni na svoje znanje, sestavljeno iz osebnih spoznanj posameznikov, in ga dodobra prežveči, izpljuva napol donošene ideje. Naj se upre provizoričnemu sprejemanju odločitev. Ker si moramo bistvene človeške potrebe izpolnjevati ne glede na virus – naj pritegnemo Ihanovemu komentarju pandemičnih razmer.
Živimo neposredno vseprisotnost, je sporočil Virilio. Grožnja smrti krati naš → čas, hkrati nam ga čakanje dodaja. Čakanje je subverzivno. Afirmira delo zunaj ekonomskega režima, pooblašča estetski režim, da če že ne prevzame vodilne vloge v življenju človeštva, zavzame vsaj vlogo, adekvatno svoji poziciji v življenju človeštva. Kot je sporočil Virilio, čakanje zrašča razdalje med tam in tukaj. Čakanje teče pred človeštvom k smrti, da človek pridobi odlog in operativno priložnost za uzrtje drugega − naj parafraziramo Derridaja. Čakanje je okuženo z virusom razvrednotenja, ki v čisto formo notranjih vsebin estetskega režima vnaša vsebine ekonomskega režima − naj še enkrat parafraziramo Derridaja in z njim zatrdimo še, da spekter nečistosti obstaja prav zato, da stremimo k idealu. Virus razvrednotenja je treba obsevati z dvomom, da je (do)končno, kar je predstavljeno. Snu o nesmrtnosti je treba zoperstaviti stremljenje k večnosti, usidrano v estetskem režimu. To stremljenje k večnosti je kvaliteta umetnosti. Umetnost po idejnem stremi k večnosti, medtem ko po materialnem obstaja v začasnosti.
Dodajamo projekcijo Nancyja: umetnost je povezovalni dejavnik družbe, ker tistemu, kar je skupnega človeštvu, daje smisel iz njega samega. Nesmrtnost in dovršenost sta vsebini, ki formi ne dopuščata razmerij s tistim zunaj nje. Čakanje, ki ga je mogoče metaforično postaviti na položaj stremljenja, agregira možnost (samo)kopiranja znanja v vedno drugačne različice, ustvarja niz drugačenja, kreativno izrablja lastnosti okuženja estetskega režima z ekonomskim režimom. Čakanje ustvarja smrtno in nedovršeno, vendar po dvomu v (do)končnost ekonomskega režima ostaja usidrano v estetskem režimu, zato smrtno in nedovršeno, ki ju ustvarja čakanje, v svoji idejnosti stremita k večnosti, hkrati ko v materialnosti ostajata začasna, in sta po definiciji umetnostna. Čakanje za človeka stopa naproti drugemu, da človek lahko zaostane za smrtjo, da človeštvo pridobiva čas za smisel.
Naj pozovemo, sledeč Rancièru: medtem ko čakamo, se ne prepustimo rutini. Bodimo naravnani proti rutini vseprisotnosti ekonomskega režima. Zraščanje razdalje med tam in tukaj v operativni priložnosti čakanja je zgoščevanje distance k njenemu zatrtju, je čas intenzivnega dela za inovacije. In Rancièra še projiciramo: umetnost obstaja v teksturi diskurza in jo je mogoče razumeti samo v tej teksturi; umetnost nam dopušča, da nas vsrkajo lastne misli, da se distanciramo, da postanemo. Drugačen svet ni drugačen zgolj v ekonomskem režimu, drugači se tudi v estetskem režimu in oba sta del neposredne vseprisotnosti, ki jo živimo. Čakanje je priložnost, da se izognemo (samo)kopiranju smrtnega in nedovršenega v čisti formi ekonomskega režima. V procesu čakanja postane distanca zgoščena in pozitivna, ker omogoča repliciranje dvoma, dodaja trajanje naravnanosti k smislu, če jo mislimo v estetskem režimu in kot okuženo z virusom razvrednotenja, posredovanim iz ekonomskega režima. Umetnosti zavezano drugačenje sveta je drugačenje v operativni priložnosti čakanja, ki z nešteto možnostmi materializacije idejno stremi k skupnosti, navkljub lastni okuženosti.
Viri:
