MG+MSUM

MASKA, Bara Kolenc
#

MASKA, Bara Kolenc

 

"Maske imajo poleg svoje gledališke, karnevalske, božansko-demonične funkcije, ki je v zahodnoevropski zgodovini povzročila toliko hudega duha in krvi, tudi neko drugo, tako rekoč humanitarno funkcijo, ki  je obče sprejeta in razumljena kot nenevarna. V to kategorijo sodijo maske za zaščito, za dobro človeštva, kot so plinske maske, medicinske maske, delavske maske, itd.. Seveda gre samo za obrnjeno perspektivo: v prvem primeru imamo masko, ki zadaj nekaj skriva, tisto, kar je zadaj (obličje ali hudič ali nič), je neznano, temno, zakrinkano, v drugem primeru pa imamo človeka, znano obličje, ki se je prekrilo z masko, da bi se zaščitilo pred določenim zunanjim sovražnikom. In kdo je ta zunanji sovražnik? V motni nejasnosti pojmov kot so vojna, bolezen, klice, virusi in tako dalje, se pred nami razpira ista paranoična struktura, ki je nekoč demonskost iskala izza maske. Le da je zdaj demon na drugi strani. Humanitarna maska razmejuje človeka in sovražni svet, ščiti ga pred neznanim zlom, ki se širi okrog njega. Tokrat je dobra, protektorska, človekoljubna. Črnina se v tem primeru ne razpira skozi dve majhni luknji, ki ju je mogoče prelepiti z dvema srednje velikima nalepkama, temveč se širi navzven, je kozmična in nedoločljiva. Kolikor je bilo na sumljivega nosilca maske vselej mogoče pokazati s prstom in ga po potrebi likvidirati, je sovražnik na drugi strani maske precej bolj izmuzljiv: v črnini sveta in črnih lukenj ga je težko prepoznati, kaj šele ujeti in uničiti. Bolj ko maske postajajo humanitarne, tem bolj se preganjavica obrača navzven, hkrati pa smo priča tudi zanimivemu pojavu, da se pri tej kozmični paranoji simptomatična nujost določitve sovražnika obrača ravno proti maskam, in sicer ravno tistim, ki niso prepoznane kot humanitarne. Svet zahodnega imperializma, ki si natika maske v strahu pred ptičjo gripo, sarsom, virozami, biološkim orožjem, izpušnimi plini, kemičnimi sredstvi, ta svoj strah vzvratno usmerja v ljudi s krinko, pri čemer se ne zaveda, da je njegov izgled – podoba belega obličja, prelepljenega z zaščitno masko – ravno prava materializacija njegovega strahu. Groteskna upodobitev človeške paranoje se utelesi v tistem momentu, ko zamaskiranci prežijo na zamaskirance. Strah je stopil na svoj lasten rep."

 

Iz članka: Bara Kolenc, "Antihumanizem in gledališče ali kdo ima človeški obraz?", v: Problemi, 2007, št. 8-9.

Priporočamo