Ilustracija: Nika Ham

TOVARIŠTVO, Zdenka Badovinac

Iz  Zdenka Badovinac, Comradeship: Curating, Art, and Politics in Post-Socialist Europe (Independent Curators International (ICI), New York,  2019, str.333

Nobenih muzejev, nobenih karier, nobene documente, nobenih Benetk. Nobenega tekmovanja za prestiž, nobenega financiranja, nobene vlade. Samo krvav boj za preživetje brez hlinjenja ali sprenevedanja. Začenjam se zavedati, da se boj ni začel šele s katastrofo. Moja leta v Moderni galeriji so že bila borba, ki bi jo težko preživela brez skupnosti, ki ni povezana ne le z družinskimi vezni ali osebnimi prijateljstvi, ampak z nečim večjim od nas, posameznikov. Od vojne do mira, od socializma do → kapitalizma, od jugoslovanskega dinarja do slovenskega tolarja in potem evra. Ne pozabite, slednji moment, ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji, naj bi nekako naznanjal konec velike družbene tranzicije! Kako ironično je torej, da je to tranzicijo pospremila izvolitev desničarske vlade v Sloveniji in, kot smo se bali, nova doba fašizma.

A tista slaba prihodnost ni dolgo trajala. Živi spomin na civilno družno iz osemdesetih let je bil premočan. Zbudil se je tedanji duh in se odzval na grožnjo. Duh kolektivizma živi naprej v Internacionali, mednarodni konfederaciji umetnostnih institucij, ki je bila ustanovljena prav tu, kjer zdaj sediva z Niko. Naših muzejev ni več in mi se ne sestajamo več tako pogosto, saj ne moremo več potovati z letalom. A naše prijateljstvo se je le še poglobilo. Ker je cinični razum izgubil tla pod nogami, med nami vlada še večji idealizem. Občutek → solidarnosti in naše skupne človečnosti, ki sta nekoč obležala na smetišču zgodovine, sta bila zdaj ponovno oživljena in opredeljena v novi luči posledic.

Mislim, da bomo preživeli to katastrofo. Moji prijatelji so živi in ne morem dočakati, da jih spet slišim zarjoveti kot mlade leve – da spet sedemo skupaj v kakšni ruševini in začnemo načrtovati prenovljeni svet. [My Post-catastrophic Glossary, 305–326]