SOLIDARNOST, Bojana Piškur
Ne tako dolgo nazaj smo na seminarju Slovar skupnega znanja v Moderni galeriji govorili o geopolitikah. Med drugim smo se dotaknili tudi koncepta solidarnosti, za katerega se je še lani zdelo, da je od njega ostal zgolj zgodovinski spomin. Solidarnost je namreč v zadnjih desetletjih izgubila svoj prvotni pomen in tudi emancipacijski potencial; nanjo smo gledali kot na nekaj zastarelega, skorajda arhaičnega, kot odraz nekih drugačnih, oddaljenih časov, in kot taka je skorajda izginila iz javnega diskurza. Kdo se je še spominjal Kropotkina in njegovega dela Mutual Aid iz leta 1902? Ali globalne, transnacionalne solidarnosti iz časa gibanja neuvrščenih? Zlasti to gibanje smo velikokrat omenjali v najrazličnejših povezavah, tako na področju kulture kot ekonomije in politike, a zdi se, da so nas bolj fascinirale različne teoretske izpeljave, kot da bi resnično zmogli iz vsega tega potegniti neke daljnosežne modele za možne prihodnje družbene spremembe.
A vendar, resolucije neuvrščenih so bile jasne in poziv na akcijo: »Svetovna solidarnost ni le poziv, temveč bistvena nujnost; nedopustno je, da nekateri danes živijo v brezskrbnosti in udobju na račun revščine in nesreče drugih!«
Seveda so znotraj gibanja obstajale različne oblike solidarnosti: politična solidarnost (zanimivo, da je leta 1974 solidarnost postala pomemben del nove jugoslovanske ustave, kjer je bila posebej poudarjena »solidarnost z osvobodilnimi gibanji sveta«), ekonomska solidarnost (ki jo je spodbudila New International Economic Order (nova mednarodna ekonomska ureditev), ustanovljena na konferenci neuvrščenih v Alžiriji leta 1973) in solidarnost na področju kulture. V sklopu slednje so se odvijali številni nadnacionalni solidarnostni projekti, kot so Muzej solidarnosti Salvador Allende v Čilu, International Art Exhibition for Palestine, iniciativa Artists of the World against Apartheid, Exhibition in support of the Nicaraguan people in mnoge druge. Kar posebno bode v oči, je dejstvo, da je šlo pri vsem tem za → nekolonialno, transnacionalno solidarnost in da danes o takih vrstah solidarnosti žal ne moremo več govoriti. To se je še zlasti pokazalo v luči sedanje pandemije koronavirusa, kjer meje solidarnosti ostajajo vezane na meje posameznih držav. V Evropski uniji sicer že od leta 2000 obstaja »Listina Evropske unije o temeljnih pravicah«, ki poudarja univerzalne vrednote človeško dostojanstvo, svobodo, enakost in solidarnost, vendar so te besede očitno ostale zgolj na papirju. Med drugim se njen četrti člen navezuje na solidarnost in na leta 2002 ustanovljeni Solidarnostni sklad EU, ki je »namenjen pomoči državam EU pri večjih naravnih nesrečah«. Kako se ta solidarnost »udejanja« smo imeli na žalost priliko videti v zadnjih tednih. Dejstvo je, da je globalna solidarnost v veliki krizi.
Sicer pa je dokazano, da se pozivi k solidarnosti drastično povečajo zlasti v → času → vojn, ekonomskih zlomov in epidemij. V zvezi s slednjim je leta 2014 aktivistka Robtel Neajai Pailey iz Liberije napisala še danes aktualen članek o kompleksu belega rešitelja in o »patologiji belega privilegija« na primeru epidemije ebole v Afriki. Predvsem omenja, kako se taka »vertikalna solidarnost« izraža v revnejših državah, kjer se pozablja, da domačini niso zgolj pasivni subjekti, ki samo → čakajo na pomoč od zunaj. Podobno se je pred nekaj dnevi pojavil rasistično obarvani predlog francoskih zdravnikov, da bi eksperimentalne teste za cepivo za covid-19 izvajali kar v Afriki, saj »tam ne nosijo zaščitnih mask, nimajo nobenih zdravil, ne oživljajo ... To smo tam že počeli pri raziskovanju aidsa. Testirali smo prostitutke, saj smo vedeli, da so izpostavljene bolezni in ne uporabljajo zaščite.« (Jean-Paul Mira, vodja intenzivne enote v bolnišnici Cochin v Parizu).
V zvezi s solidarnostjo se tudi zato zastavlja mnogo vprašanj, na primer: s kom smo sploh solidarni in kako smo solidarni? Kako ločiti »pravo« solidarnost od neprave? Fernanda Carvajal tako piše o dekolonizacijski solidarnosti, ki zajame simbolično in materialno zamenjavo mesta tistih, ki dajejo, in tistih, ki prejemajo, zato da se izpostavi diferencial moči, ki deluje v paternalističnih oblikah pomoči. Solidarnost je namreč postala ena tistih prevečkrat in v napačnih kontekstih uporabljenih besed, ki so kot metanje peska v oči, še zlasti ko gre za pranje slabe vesti bogatega, večinoma zahodnega sveta. A obenem gre tu še za neko dvojnost: na eni strani se vzpostavlja »nova« solidarnost zlasti na lokalnih, horizontalnih mikroravneh (»med epidemijo spet postanemo skupnost«), in na drugi kriza globalne solidarnosti na makroravneh (solidarnost kot pretveza za utrjevanje novih geopolitičnih moči).
Tisto, za kar si torej moramo prizadevati, je trajnostna solidarnost, ki se ne bo → ustavila in končala na prvi dobro zaščiteni državni meji, ki bo postavila zdravje ljudi in njihovo dobrobit pred ekonomsko-politične interese in pred izgubo demokratičnih pridobitev družbe, kot so socialna država, svobodna volja itd. Hkrati potrebujemo tako solidarnost, ki ne bo pod pretvezo »→ varnosti in discipline« žrtvovala migrantov, revnih, nevidnih, bolnih, skratka vseh »nepravih« članov družbe. Predvsem pa v tej situaciji ne smemo dopustiti, da bo glavna »vrednota« po koncu krize postala »moralni totalitarizem« v službi biooblasti. In tu je morebiti potrebno ponovno in natančno branje Foucaultovega dela Rojstvo biopolitike.
Viri:
https://www.bbc.com/news/world-europe-52151722
