Ilustracija: Nika Ham

TRAJNOSTNI MUZEJ, Zdenka Badovinac

Septembra 2018 sem napisala »Moj postkatastrofični slovar« [My Post-catastrophic Glossary, 305–326]), ki je v bistvu nekakšen slovar spomina na moje poklicno delo. Takrat seveda nisem še niti slutila, da nas bo dobro leto in pol zatem doletela pandemija, ki bo muzeje porinila v podobno situacijo, kot jo opisujem v svojem slovarju.

Bistveni vprašanji, ki stojita za pojmi mojega slovarja − te je ilustrirala umetnica in čuvajka v Moderni galeriji Nika Ham −, sta, kako naj muzeji delajo v zelo restriktivnih pogojih in kako naj vzpostavimo pravičnejše in enakopravnejše kulturne izmenjave v globalnem prostoru.

Posledice pandemije so že očitne: muzeji z različnih koncev sveta poročajo o velikih izgubah. Osrednji svetovni muzeji so že zdaj soočeni z ogromnimi izpadi dohodkov, ki štejejo tudi po nekaj sto tisoč evrov na teden. Velike mednarodne razstave se odpovedujejo, saj so njihove priprave zaradi zavarovalnih politik, prerazporejanja javnih sredstev in terminskih usklajevanj postale preveč tvegano početje za te čase. Izgube so nominalno sorazmerne s finančno močjo muzejev: tisti muzeji, ki imajo po deset milijonov evrov in več letnega proračuna, bodo imeli nekajmilijonske izgube, Moderna galerija, ki dobi letno dva milijona evrov, pa predvideva za en mesec »samo« nekaj več kot osemnajst tisoč manj kot v »normalnih« časih. Kljub tem številkam bodo nizkoproračunske institucije potegnile krajši konec. Prizadete pa niso samo muzejske dejavnosti, ampak povsod tudi delavci muzeja, tako tisti stalno zaposleni kot − in predvsem − njihovi zunanji sodelavci, ki so ostali tako rekoč čez noč brez dela. Institucije, ki tudi sicer komaj dihajo zaradi nizkih proračunov, svojim prekarnim sodelavcem ne morejo kaj dosti pomagati. V Moderni galeriji smo na vse bolj prekarni položaj naših zunanjih sodelavcev v času pandemije vsaj opozorili s projektom »Več muh na en mah«, v sklopu katerega smo nekaj naših čuvajev študentov zadržali zaposlenih še za nekaj časa, tako da zdaj z raznašanjem hrane ipd. pomagajo za korono obolelim umetnikom in našim upokojencem. Kot mnogi drugi muzeji smo tudi mi na hitro oblikovali nekaj spletnih projektov, ki se pretežno vežejo na naše zbirke in arhive, nekaj pa je tudi takšnih, ki reagirajo na aktualno situacijo.

Seveda se vsi sprašujemo, kako dolgo bo pandemija trajala in kakšne bodo njene dolgoročne posledice. Muzeji bodo gotovo delovali v močno spremenjenih okoliščinah. Verjetno še lep čas ne bomo hodili na otvoritve, se prijateljsko objemali in si od blizu izmenjevali vtise. Nedvomno bomo delali v še slabših pogojih, pa nam že zdaj financerji svetujejo, naj se prioritetno posvečamo svojim zbirkam in arhivom, skratka temu, kar že imamo v hiši. Kaj pa umetnikom? Kako se bomo lahko v prihodnje posvečali njim in tudi drugim ogroženim skupinam, intelektualcem, prevajalcem, oblikovalcem, beguncem, brezposelnim ...?

Muzeji že dolgo niso več zgolj hiše hranjenja in prezentiranja umetnosti, ampak so postali pomembni prostori kritičnega diskurza, družbene občutljivosti in solidarnosti ter tudi zamišljanja boljše prihodnosti. Prav gotovo je katastrofa, v kateri smo se znašli, tudi priložnost za razmislek o še močnejši družbeni vlogi muzeja. V času, ko je naš javni prostor skrčen na balkone in okna in ko vse bolj postajamo ujetniki virtualnega sveta, morajo muzeji razmišljati o svoji še aktivnejši družbeni vlogi. Ker bo ekonomski vidik našega dela vse težji, je treba razmisliti in predlagati drugačno ekonomijo, ekonomijo solidarnosti, ki ne temelji zgolj na tržni ekonomiji, ampak tudi na neposredni menjavi uslug in rezultatov dela ter na donacijah. Muzejske mreže po vsem svetu opozarjajo svoje vlade, da je treba omogočiti fonde za njihovo rehabilitacijo; italijanski muzeji so nedavno od svoje vlade zahtevali, naj ustanovi nacionalni fond za kulturo. Nujno je treba spremeniti tudi prioritete znotraj obstoječih programov. Prednost morajo dobiti živi umetniki, oblikovati se morajo fondi za odkupe, namenjeni predvsem zdaj delujočim umetnikom, in tudi na ta način pomagati njihovemu preživetju.

Treba je upoštevati lastne vire, ne le zbirke in arhive, ampak tudi ljudi, vse tiste, s katerimi sodelujemo in s katerimi skupaj ustvarjamo smisel svojega dela. To so pretežno ljudje iz našega okolja, okolja, kjer je naš muzej situiran, in tudi iz okolij naše »transsituiranosti«, se pravi, iz prostorov, kjer delujejo ljudje, s katerimi poskušamo skupaj odgovarjati na zagate globalnega sveta. Preko »transsituiranosti« lahko oblikujemo tudi bolj enakovredne izmenjave idej na globalni ravni.

Vse to so pogoji trajnostnega muzeja, ki predstavlja eno od gesel v »Mojem postkatastrofičnem slovarju«. O trajnostnem muzeju sem sicer prvič pisala ob razstavi iz naših zbirk Nizkoproračunske utopije, kjer sem tudi predstavila posebno shemo štirih modelov muzeja. (Poleg trajnostnega so tu še univerzalni in globalni muzej ter metamuzej.) Bistvo trajnostnega muzeja je, da aktivno deluje znotraj neke skupnosti, in to v spregi z drugimi akterji, z umetniki, z različnimi zainteresiranimi in družbeno angažiranimi skupinami, posamezniki in organizacijami, ki jih v konfederaciji muzejev Internacionala imenujemo konstituence (constituencies). Konstituence muzeja so torej tisti viri, brez katerih muzej kot muzej svojega časa danes ne more več preživeti. Trajnostni muzej je seveda tudi »zeleni« muzej, vendar je na prvem mestu muzej svojih konstituenc, zaradi katerih in s katerimi se neprestano preoblikuje. Muzej torej živi isto življenje kot njegova skupnost, ki jo zaznamuje mnoštvo neprestano spreminjajočih se odnosov in interesov. Trajnostni muzej temelji na virih svojega okolja, na ljudeh, njihovem delu in naravi, in se kot tak povezuje z drugimi okolji. Ne nagovarja javnosti z vzvišene ekspertne pozicije in zgolj z »orožjem« svojih zbirk in arhivov, ampak je odprt za interakcijo.

»Moj postkatastrofični slovar« opisuje stanje po tem, ko so bili fizično uničeni vsi muzeji s svojimi zbirkami in arhivi vred, ostali so samo ljudje in njihovi spomini, in to ne samo spomini strokovnjakov, ampak tudi muzejskih čuvajev, obiskovalcev in vseh drugih. Mogoče mora postati ena od prioritetnih nalog muzeja v časih po pandemiji delo na prihodnjem kolektivnem spominu, ki bo vključeval vse muzejske konstituence.