SMRT, Marko Jenko

Česa nas je → strah? Takole je v Louvainu leta 1972 govoril Jacques Lacan: »Smrt … je v domeni vere. Upravičeno lahko verjamete, da boste umrli. Saj to vas ohranja! Če v to ne bi verjeli, bi še prenašali življenje, ki ga imate? Če se te gotovosti, da se bo končalo, ne bi trdno oprijeli … bi to zgodbo sploh lahko prenesli? In vendar ni nič drugega kot dejanje vere. A kaj ko povrhu vsega še o tem niste prepričani! Zakaj bi kdo ne doživel 150 let? In prav tu se vera okrepi. Takole vmes, saj veste, kaj vam tu pravim, pač… no, zaradi tega, ker sem to videl. Ena od mojih pacientk – dolgo časa je od tega, tako da o tem ne bomo nič več slišali, drugače njene zgodbe tu ne bi pripovedoval. Nekega dne je pač sanjala … da »bo življenje [existence] lahko za vselej izviralo iz nje same«! Pascalovske sanje o neskončnosti življenj, ki ji eno za drugim sledijo brez možnega konca. Zbudila se je skoraj nora! To mi je pripovedovala in seveda mi ni bilo niti najmanj smešno. Življenje … to je tisto trdno. Je natanko tisto, na čemer živimo. Življenje, torej, v trenutku, ko pričnemo o njem kot takem govoriti… Seveda živimo, o tem ni dvoma, tega se zavedamo celo vsak trenutek. Danes pa gre za misel, za to, da življenje vzamemo kot koncept…« Ne drznem si kaj dodati … k tej grozi nemožnosti umreti. A si vseeno bom. V filmu Davida Lyncha Notranje kraljestvo (Inland Empire) sem videl enega najlepših prizorov smrti. Ko se Laura Dern, oziroma eden od njenih likov, zabodena zgrudi na ulici v Los Angelesu, ji brezdomka ob njej reče: »Vse je OK. Zgolj umiraš, to je vse.« Nato ji pred obrazom prižge vžigalnik in z najbolj preprostimi besedami in nepozabno toplino izgovori: »Pokazala ti bom luč. Za vedno bo močno gorela. Nič več žalostnih jutrišnjih dni. Sedaj si visoko, draga.« Zgolj toliko sem trenutno sposoben razmišljati o smrti, katere slutnja je sedaj še toliko bolj zaostrena vse okoli nas.