ZA USTAVITEV, Nace Zavrl

Te dni doživljamo nekaj nezaslišanega, nevidenega, novega; skupinsko zbiranje je prepovedano, institucije do nadaljnjega zaprte, javno življenje kolikor se da zaustavljeno. Obenem pa se določeni delovni procesi nadaljujejo (ali vsaj hočejo nadaljevati) kot po starem; politika dalje tone proti tragediji, tovarne se nikakor ne zaprejo, šolanje še vedno neprekinjeno poteka, le prestavljeno je na internet. Pojavlja se asimetrično stanje. Nekatere vsakodnevne dejavnosti so suspendirane (druženj, sestankovanja, fizičnih dogodkov ni več), toda druge ostajajo nemotene, kot da se ni spremenilo nič. »Zdravilo ne sme biti hujše od samega problema«, zatrjuje ameriški predsednik, ki bi čimprej rad restavriral normalnost, idealno tam do velikonočne nedelje. Nekaj podobnega pravijo dekani ameriških fakultet: »→ v kriznem času vas [študente] pozivamo, da se posvetite produktivnim alternativam, denimo prijavljanju na razpise, recenziranju člankov, dokončevanju poglavij disertacije, opravljanju analiz, zbiranju podatkov ter sintezi pomembnih raziskav. Ta trenutek naj bo dobra priložnost za pisanje knjig in objavljanje besedil.«

Tem abotnim pobudam lahko odgovorimo le eno: svet se mora zaustaviti, tako ne gre naprej. S klicem k zaustavitvi ne mislim na neko doslednejšo karanteno, na zaostritev že tako intenzivnih izolacijskih ukrepov. Ti so seveda nujni, tako kot so nujni in minimalno etični tudi brezplačno javno zdravstvo (robustno, ne shirano), zagotovljeni bolniški dopusti (plačani, ne na lastno roko) in absolutna → varnost pri delu. Socialni transferji zaustavitve ne smejo nadomeščati, pač pa bi morali tvoriti njeno jedro. Revitalizacija gospodarstva ter petsto dolarjev v vsak davkoplačevalski žep nista nikakršna pomoč, nikakršen napredek, če ju pospremi par milijonov → smrti. Skrajni čas je za univerzalni ne. Borznim špekulantom, ki komaj čakajo objavo bilijonskega bailouta; oglaševalcem, ki v zblojenem prebivalstvu vidijo kupce trenažerjev; show-must-go-on univerzam, ki se ta teden pretvarjajo, da se svet vendarle vrti, da seminarji niso in ne bodo iztirili iz urnika; nekdo jim mora sporočiti, da imamo dovolj. Dovolj poganjanja ekonomije, ki žrtvuje revne in neproduktivne, da le Nasdaq ne pade pod vrednost sedem tisoč; dovolj vzdrževanja, napajanja sistema, če sistem za večino ne deluje; dovolj družbe, ki v času krize želi nazaj normalnost. Gre tu zgolj za klic k mednarodni splošni stavki? Morda, a drugačni, kot smo je bili vajeni.

»Epoha, suspenzija, dati socialnost v oklepaje, je včasih edini dostop do drugosti, edini način, kako se počutiti blizu vsem izoliranim ljudem na Zemlji«, nam iz osamitve poroča Catherine Malabou. Enako kot trapastemu prijatelju, ki v dnevih distanciranja vabi na pivo, moramo odgovoriti vsem, ki danes od nas kaj hočejo. Ne, ne bomo se prilagodili, ne bomo delali vse po starem, saj tega tudi nočemo. Naš → čas ne zahteva navadne prakse, takojšnjega odziva, vsaj ne za dobršen del delavcev v kulturnem sektorju. Kliče prej po zavzeti refleksiji, razmišljanju prihodnosti na novo. Onkraj tuhtanja, kako stari svet prestaviti na računalnik, premislimo raje, kako bi ruševine starega pokopali, nekaj novega, boljšega pa zgradili skupaj.