VOJNA, Marko Jenko
Ničkolikokrat smo že slišali, da je bolezen sovražnik, da se proti njej borimo kot na frontni liniji, da smo z boleznijo v vojni. »Borila se je do zadnjega«, pravimo. Na bolniški postelji, brez drugega orožja kot z zdravili. Vsakič smo na okopih proti bolezni, ki je znotraj, a kakor da prihaja od zunaj – kajpak lahko pride tudi od zunaj. A nazadnje v vojni s samimi seboj – s fantomskim, neumestljivim, zgolj v zunanjih posledicah vidnim notranje-zunanjim sovražnikom. S povsem nasprotnega konca smo vajeni enako globoko ideološkega, dušebrižniškega in večinoma pokroviteljskega blebetanja, kako je bolezen priložnost, da se nekaj naučimo, nekaj o sebi spoznamo, da je treba razmišljati pozitivno in podobne neslanosti, ki nam dajejo lažen občutek (vse)moči, da svoje fizično telo in okoliščine lahko nadzorujemo s pozitivnimi mislimi. In kar je morda okrutnejše: vse to implicira, da smo prav za vsako bolezen odgovorni. Resnično… Je kaj okrutnejšega? Kakor da za rakom ne more zboleti oseba, ki je lahko dotlej živela karseda zdravo in pozitivno. In kaj poreči, na primer, o mavrici lahko prekrivajočih se avtoimunskih bolezni, katerih vzrok še danes ni znan? Zakaj imunski sistem iztiri in prične napadati lastno, zdravo telo pozitivno razmišljajoče osebe? Gre za splet zunanjih in notranjih dejavnikov? Je napaka celo genska? Toliko o inteligentnem načrtu in nevzdržnosti kontingence, kaotičnosti narave. A kaj ko smo tu obenem lahko hitro na pragu nekakšne morale: genska ali katera koli telesna »pomanjkljivost«, vključno z boleznijo, je danes naenkrat značajska. Biologizacija, »kapitalizacija« nravi. (In bolna je seveda lahko tudi umetnost – zboli zaradi t.i. moderne dobe, vsaj od Entartung Maxa Nordaua naprej. Iskreno: še dobro, da je umetnost zbolela. 20. stoletja brez te bolezni ne bi bilo.) Tu pa je povrhu vsega, do neke mere, na delu tudi izraba in zloraba psihosomatskega ali tudi somatske ustrežljivosti. Rak je sedaj izraz notranjega konflikta. Neporavnanih psihičnih računov. Našega → strahu, potlačitve kot zgolj nezmožnosti soočanja s problemi in ne nečesa strukturnega, nezvedljivega. Ukrivljenost hrbtenice je vidni znak psihične obremenjenosti. Susan Sontag je imela prav, ko je v svojem sicer zgolj eruditskem delu Illness as Metaphor (Bolezen kot metafora) izpostavila, da si ne moremo, da bolezni ne bi upomenjali. Izpostavila je tiste, ki so človeštvo v t.i. moderni dobi najbolj preganjale: jetiko, rak, AIDS. Jetika je bila na koncu celo romantizirana, »aristokratizirana«, in odmev njenih suhih, svetobolja polnih umetnikov in ekscentrikov po njenem danes najdemo na modnih pistah. Z rakom, tej kugi 20. stoletja, in svetovnima vojnama, pa tudi hladno vojno, se govor o bolezni »militarizira«, kakor da bi hotel biti čimbolj realen. Z AIDS-om pa vojna postane totalna, kolikor je bila sprva nepriznana. Naslov njenega dela bi zato veljalo obrniti, pač ob poplavi metafor, ki jih navaja: Metafora kot bolezen. Ne moremo, da ne bi metaforizirali. S Susan Sontag se zato velja strinjati: »Telo ni bojišče. Bolni niso ne neizogibne žrtve ne sovražniki. […] O metafori, tisti vojaški, pa bi rekla, če lahko navedem Lukrecija: vrnite jo vojski.«
