V seriji Artemija vam Zdenka Badovinac predstavlja Organigram NSK, 1986 (−1992). Zasnova: Neue Slowenische Kunst; oblikovanje: Laibach in Novi kolektivizem. (Video: Dejan Habicht; glasba: Laibach, Jägerspiel, z dovoljenjem umetnikov).
»Leta 2015 sem kurirala razstavo NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst − dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije, ki je bila prva retrospektiva tega pomembnega umetniškega gibanja iz osemdesetih let. Med drugim me je zanimalo tudi to, katera je tista podoba, ki najbolj celovito zagrabi duha NSK-ja, in to še zlasti z ozirom na dejstvo, da njegove skupine pravzaprav niso delale skupnih projektov. Skupna dela so pri NSK-ju bolj izjema kot pravilo, v bistvu jih tako rekoč ni, vsaj ne v smislu, da bi bila podpisana kot kolektivno avtorstvo Neue Slowenische Kunsta. Pravzaprav je edino skupno delo NSK-ja Organigram iz leta 1986, ki sta ga oblikovala Laibach in Novi kolektivizem. Gre za vizualizirano kolektivnost, ki je eden bistvenih principov dela vseh skupin. V Organigram je vpisanih vseh osem skupin in oddelkov NSK-ja, znotraj katerih je delovalo več kot dvajset posameznikov. Oblika organigrama odraža strogo hierarhično strukturo: na vrhu so ustanovitvene skupine NSK-ja (Laibach, IRWIN in Gledališče Sester Scipion Nasice), pod njimi pa oddelki NSK-ja: Novi kolektivizem, Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Graditelji, Film in Retrovizija. Vpisanih je več oddelkov, kot jih je v resnici delovalo, kar je dajalo občutek moči in ekspanzije duha NSK-ja. In ta duh je zajet v svoji esenci na samem vrhu organigrama, kjer je enigmatično zapisano Imanentni, konsistentni duh. Kaj naj bi to pomenilo? Na vprašanje je mogoče odgovoriti zelo resno in odgovor tudi podpreti s kakšno kunštno teorijo, mogoče pa ga je razumeti tudi v duhu laibachovskega humorja. Eneskajevci so bili sicer videti zelo resni, a so se pri vsem svojem početju tudi vrhunsko zabavali. Njihova interna knjiga zakonov je v bistvu skorajda prepisana iz etičnega kodeksa nekega lovskega društva. Kot kaže, ni dobre umetnosti brez kančka humorja, ki pomeni tisto prepotrebno distanco do samega sebe. Ni bolj nezanimivih ljudi od tistih, ki se jemljejo preveč resno. Čeprav je šlo pri NSK-ju zares, zelo zares. Vsi, ki smo se v srednji šoli pri pouku samoupravljanja učili na smrt dolgočasne sheme, smo v Organigramu NSK v hipu prepoznali njihovo neživljenjskost, nefunkcionalnost in zbirokratiziranost. In vsi, ki Organigram gledajo prvič šele danes, v njem vidijo zapletene sodobne korporativne sisteme. Eneskajevci so v Organigramu zajeli avstro-ogrsko preteklost, samoupravno sodobnost in prihodnost v kapitalistični delitvi dela. Skupine NSK-ja so si delile obstoječi simbolni red: Laibach je vzel ideologijo, GSSN religijo, IRWIN pa se je proglasil za kronista, se pravi, da je njegova domena postala zgodovina. Oddelki NSK-ja so bili zadolženi za posamične 'panoge': oblikovanje, film, televizijo, praktično in čisto filozofijo ter graditeljstvo. Organigram NSK na prvi pogled deluje kot vsi drugi organigrami, ki preveč zabetonirajo določena delovanja in zadušijo vsako spontanost in življenje. Princip delovanja NSK-ja in vseh njegovih skupin in oddelkov je bil zelo natančen in celo strog, a hkrati je bil predvsem zapis popolnoma svobodne imaginacije in kreativnosti. O tem še posebej priča tisti mali napis na vrhu, Imanentni, konsistentni duh, ki je pravzaprav prazni center kot prostor imaginacije, prazni znak, ki ga lahko zapolni vsak po svoje.«
