MG+MSUM

ARTEMIJA #13 | Partizanska grafika Vita Globočnika (1920–1946), Triumf
#
#

Kdo bo zmagoslaven? V tem delu vam kustos dr. Marko Jenko predstavlja partizansko grafiko Vita Globočnika (1920–1946) z naslovom Triumf iz njegove mape linorezov Herrnvolk (maj 1945). Mapa je dostopna v knjižni obliki. Triumf je vključen v postavitev partizanske umetnosti na stalni razstavi umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji. (Video: Marko Jenko & Dejan Habicht; foto: Dejan Habicht; last: Muzej novejše zgodovine Slovenije; glasba: upočasnjena romunska maša, archive.org)

 

»Vito Globočnik je bil v tridesetih letih eden od mladih slovenskih umetnikov, ki so se šolali na zagrebški akademiji. Druga svetovna vojna mu kot seveda mnogim ni prizanesla. Že leta 1941 je sodeloval pri ilegalnemu tisku. Po ustaškem zaporu je bil septembra leta 1942 interniran v Monigo in nato Padovo, kjer je bil do maja leta 1943. V času internacije je risal portretne študije in prizore iz taborišča. Septembra leta 1943, po kapitulaciji Italije, se je pridružil partizanom. V tem času je veliko ustvarjal. Bil je ilustrator Borbe, vodja slikarske sekcije pri propagandnem oddelku Glavnega štaba, pripravljal je letake, lepake, ilustracije, osnutke za naslovne strani brošur itn. Vseskozi je ustvarjal tudi portrete, karikature, prizore iz partizanskega življenja, humoristične liste. Njegovo najbolj znano delo je nedvomno mapa linorezov Herrnvolk, ki je izšla takoj po koncu vojne maja leta 1945. Osnutki za prizore so sicer nastajali od oktobra leta 1944, ko je postal član Centralne tehnike. Spomnim se, da so v nekem zborniku iz leta 1960 te prizore opisali kot 'zločine podivjanih fašističnih zveri'. Upravičeno. Prizor z naslovom Triumf je še posebej srhljiv. Vizualna sredstva so skopa, groba, učinek pa temelji na pogledu od spodaj. Kot pri t.i. scorciu: figura nacista se na listu kot da izteguje v prostor, dviguje v nebo. Triumfira nad truplom ženske, ki je očitno umrla v mukah: njena usta so polodprta, razkrečeni prsti ene roke kot v stanju rigor mortis, čevljev nima, kolena so kot odrgnjena. In nacist slavi tudi nam nami. Ni odveč dodati, da so prizori posilstev v naši partizanski grafiki tudi prisotni, na primer pri Doretu Klemenčiču – Maju. Nacistični oficir z eno nogo stoji na ženskem truplu; stoji narazen, gosposko, gospodovalno, z zadovoljno prekrižanimi rokami in obsceno pokvečenega obraza (če to je obraz), ki že spominja na lobanjo – na smrt. V ozadju, ki je tako močno kontrastno vrezano v črnino, pa obešenci. Belina kot svetlobni vir osrednjo figuro nacista še toliko bolj poudarja. Naj končam takole: potem ko so mu mater ustaši (bojda pred očmi) zaklali, takrat ko mu je kot še najstniku v partizane nesla hrano, in po vsem, čemur je bil priča, ko se je boril proti okupatorju, tudi skupaj s Titom, mdr. na Neretvi in Sutjeski, je moj dedek v enem od svojih pričevanj zapisal, da je imel v glavi, potem ko je v snegu videl žensko, ki so ji zaradi gangrene razpadale okončine, ob sebi pa je držala svoje tri polmrtve otroke, nenehno eno stvar: 'V mislih si govorim in ponavljam eno in isto: maščevanje in samo maščevanje…' Kdo bi mu zameril?«

 

 
Priporočamo