Kustosinja mag. Mojca Štuhec vam iz zbirk Moderne galerije tokrat predstavlja nove pridobitve: t.i. črtne risbe akademskega slikarja Andreja Jemca (1976–1981, tuš na papirju). (Foto z ateljeja: Mojca Štuhec)

»Leta 2018 smo za zbirko risb pridobili osem risb s tušem Andreja Jemca, ki so nastale med letoma 1976 in 1981. V tem obdobju je avtor ustvaril impresivno serijo več deset risb večjega formata, v katerih je raziskoval pomen črte kot najosnovnejše, bistvene sestavine risbe, ki se v poznem modernizmu ob izkušnjah minimalističnih, analitičnih in konceptualnih praks opolnomoči, osvobodi iluzionizma ter se vzpostavi kot samostojen element likovnega izražanja. V t.i. 'črtnih' risbah sledimo preverjanju različnih izraznih možnosti črte: vse od preprostega − hkrati avtomatiziranega in kontemplativnega − vlečenja vodoravnih ali navpičnih linij, njihove debeline, zgostitev ter vibracij, ki so v tem smislu grafološki, lahko bi rekli celo kardiografski zapis umetnikovih vsakokratnih razpoloženj in emocij ali vplivov okolice, do vse kompleksnejših variacij: prekrivajočih se tkanj, plastenj, mrež in rastrov, ki rojevajo nove podobe in oblike. Ta vprašanja je Jemec sočasno raziskoval tudi v grafičnem in slikarskem mediju, na primer v seriji slik iz razparanih trakov platna in občasno dodanih napetih vrvic, od katerih hranimo dve tudi v naši slikarski zbirki. Obisk v umetnikovem ateljeju je razkril vso razsežnost in raznolikost njegovih tovrstnih raziskav v različnih medijih, tudi v ustvarjanju kolažev, kjer iluzijo narisanih mrež in rastrov nadomesti z resničnimi reliefnimi strukturami različnih vrst grobe vrečevine, lepenke, kartona. Umetnika je pri ustvarjanju vsake posamezne risbe in njene zasnove sicer vodil koncept, zavestna odločitev o smeri, gostoti, prepletih črt, hkrati pa je v ponavljajočem se dejanju vlečenja črt in v zavezanosti delovni disciplini očitna tudi duhovna in meditativna dimenzija tega početja, ki jo priznava tudi sam avtor. Lahko bi rekli, da so te risbe – v prvi vrsti za avtorja, vendar tudi za gledalca − predvsem zenovska meditacija, ki v upočasnitvi umirja in omogoča globlje uvide v smiselnost našega obstoja in početja ter hkrati dopušča napake, nepredvidljivosti, naključja.«