Predstavitev dela Tanje Špenko je pripravila kustosinja mag. Mojca Štuhec.

»Del stalne postavitve Moderne galerije je tudi Slika št. 4 akademske slikarke Tanje Špenko, nastala leta 1980. V svojem osrednjem delu je slika, ki pravzaprav že prehaja v objekt, skoraj črna, monokromna, minimalistična. Njen ključni element so dolge vrvice, ki v enakomernih razmikih horizontalno 'rastejo' iz okvirja levo in desno. So kot nekakšni podaljški, kot 'tipalke', ki se širijo v - sicer še vedno dvodimenzionalni - prostor stene in s tem razširjajo ne le fizični, pač pa tudi mentalni, pomenski prostor slike. Delo pravzaprav učinkuje kot triptih, pri čemer subtilno napetost ustvarja prav element asimetrije, ki ga umetnica ustvari z daljšimi vrvicami na levi strani slike. Čeprav je v sami obdelavi materialov in v 'ekspanziji'« slike že mogoče zaznati slutnjo asociativnega, organskega (in v to smer asociativnih objektov se dejansko razvijajo avtoričina kasnejša dela iz prve polovice osemdesetih let), pa delo Špenkove v tej fazi še vedno pripada nekemu bolj premišljenemu principu. V mirni zadržanosti, reduktivnosti in sistematičnosti principov gradnje slike, v ponavljanju horizontalno 'lebdečih' trakastih polj črnin in sivin ter vrvic/črt, nedvomno prepoznamo pripadnost t. i. postminimalizmu, ki se je v ZDA pojavil v sredini šestdesetih let 20. stoletja. Zanj je bilo značilno prepletanje oz. nadgrajevanje nekaterih elementov predhodnega minimalizma (npr. repeticija, monokromnost, modularnost, geometričnost, enostavnost oblik itd.) z novejšimi pristopi procesualne umetnosti in antiforme (npr. poudarek na procesih izdelave, na bolj senzualnih, 'organskih' materialih in oblikah, vnašanju vsebine in metaforičnosti itd.), s katerimi so umetniki zavrnili nereferencialnost in hladnost minimalizma. V delih Tanje Špenko iz začetka in prve polovice osemdesetih let pa tudi v ustvarjanju kiparke Dube Sambolec je mogoče prepoznati specifično likovno senzibilnost, ki je zelo blizu ustvarjanju nemško-ameriške umetnice Eve Hesse iz sredine šestdesetih let, ki so ga označevali tudi s pojmom 'ekscentrična abstrakcija', po naslovu razstave, ki jo je leta 1966 v Fischbach Gallery v New Yorku pripravila Lucy Lippard. Hessejeva je v svojih abstraktnih slikah pričela uporabljati vrvi in žice, ki so štrlele ali prosto visele iz pogosto še vedno monokromnih in enostavnih formalnih oblik in tako nakazovale prehod v prostor in v skulpturo, hkrati pa so z organskostjo materialov in same obdelave ponovno vnašale v likovna dela ideje telesnosti, senzualnosti, metaforičnosti, tudi absurdnosti, ki je spominjala na surrealizem. V Moderni galeriji smo s prijazno naklonjenostjo Tanje Špenko že pred leti uspeli pridobiti dve njeni deli, ki sta odličen primer postminimalističnih praks v slovenskem prostoru.«