Kustosinja za fotografijo mag. Lara Štrumej goviri o fotografijah Lojzeta Spacala V izgnanstvu. (Pri vodnjaku, 1932; Kotlar, 1932; Dečka, 1931-32; Majnik, 1931)
Ko so meje med državami nepremostljive, druge dežele pa nedosegljive, so fotografije, nastale v tujih krajih, lahko predmet tudi drugačnega razmisleka, kot so bile pred sedanjo kataklizmo. Fotografije namreč ne nosijo le pomenov, povezanih s svojim nastankom; odprte so tudi za druge, ki jih vanje vnašamo gledalci s svojimi izkušnjami in védenjem. Izgnanstvo v Accetturo, mestece v Bazilikati na jugu Italije, kamor je bil Lojze Spacal leta 1930 izgnan zaradi svojega protifašističnega delovanja in kjer se je moral preživljati sam, je mladega, likovno nadarjenega Spacala spodbudilo, da je posegel po fotoaparatu. Domače je prosil, da so mu poslali staro leico, nato pa se je kot pravcati poklicni fotograf lotil dela. Prisluhnil je potrebam in željam domačinov in poleg družinskih praznikov, porok, obhajil in birm fotografiral tudi pogrebe. Veliko je portretiral, posebno zanimivi pa so posnetki uličnih prizorov in dogajanj ob raznih ljudskih praznikih in običajih, ki s časom dobivajo le še večjo dokumentarno vrednost in čar. Štiriindvajsetletni Spacal je fotografiranje spremenil v donosen posel, vendar ga je moral kot tujec s statusom izgnanca kmalu prepustiti nekemu domačinu. Nato je našel možnost za delo in zaslužek v bližnji mizarski delavnici, kjer je krste opremljal s poslikavami, ki so vzbujale splošno občudovanje, sam pa se je med tem delom zavedel poklicanosti za slikarstvo in preostali čas izgnanstva izkoristil za pripravo na maturo na umetnostnem liceju v Benetkah.
