Kustosinja dr. Martina Vovk vam predstavlja tako imenovane rdeče slike Metke Krašovec iz zbirke Moderne galerije.

»Metka Krašovec je od konca šestdesetih do konca sedemdesetih let ustvarila obsežno serijo t. i. rdečih slik: te sprva odslikavajo neprodušne in nedostopne arhitekturne zunanjščine ter se nato selijo v notranjščine s pohištvom, posteljami in oblačili, potem pa zdrsnejo v mračno in zagatno upodabljanje bolnišničnih postelj in ginekoloških stolov. V času karantene, socialne izolacije in medsebojne ločenosti, ki poraja tesnobo in strah pred prihodnostjo in ki lahko iz našega vsakdana in iz naših domov naredi klavstrofobična pribežališča tesnobe, se lahko zdijo rdeče slike Metke Krašovec preroške. S temi slikami, prvo obsežno fazo v svojem opusu, je Krašovčeva že pokazala na smer slikarstva, ki ji je sledila do konca: njene slike so 'psihične podobe', vsaka slika je hermetično sklenjena podoba z eksistencialno-psihičnim nabojem, in čeprav gre za slike neke navidezno znane resničnosti, vendarle presegajo golo predmetnost s tem, da evocirajo neko skrivnostno, metafizično prežetost vidnega sveta. Priklic metafizične dimenzije je tesnoben, zlovešč, ničesar ne pomirja, kvečjemu potaplja znani svet v mračne tone apokaliptične, klavstrofobične turobnosti. Za tem navidezno domačim svetom, potopljenim v rdeči somrak, stoji nekaj, kar je nedoumljivo in tuje in sproža nelagodje, če že ne  grožnje − tu je upodobljen ta preblisk tujosti znanega sveta, v ljudeh in rečeh, v odnosih in v redu stvari, ki ga zdaj, s pandemijo, menda prvič v zgodovini doživljamo kot globalno stanje. V tem svetu človeka ni, čeprav se zdi, da je še pravkar bil in da se njegovo nenavadno in tuje bivanje še sluti v posteljah s pomečkanimi rjuhami ali v oblačilih, na primer plašču, ki ga je nekdo pravkar slekel in odložil na stol. Skrajno stopnjo tega zaprtega sveta, brez dnevne svetlobe in brez življenja, brez človeka, ki je še pravkar bil, a ga ni več, ker je nepreklicno odšel, predstavlja diptih Bolnišnična postelja iz leta 1976.«