Kustosinja dr. Bojana Piškur vam predstavlja instalacijo Gete Brătescu (1926−2018, Romunija) z naslovom Ne nasilju (1974). 

»Možen prizor postavitve: s stropa visi lesen okvir. Lesene palice predirajo blago in so naslonjene na steno; združene so z mavčnimi zglobi in ovite s povoji. Na prvi pogled se zdijo kot starinske proteze, ki bi jih potrebovalo iznakaženo in izmučeno telo. Elementi so še oviti s težkim filcem in osvetljeni s tal in stropa s preprostima namiznima svetilkama. Čeprav gre za instalacijo, so njeni elementi tako evokativni, da očitna preprostost artificielnosti poveča metaforično moč dela. Geta Brătescu je o svojem delu celo rekla, da stvari vidi natančno tako, kot bi jih videl kirurg med operacijo. Kaj torej res vidimo v njeni instalaciji? Gre za mladostne spomine na bombardiranje umetničinega rojstnega kraja Ploiestija, ko se je naučila obvezovati ranjene ude? Ali gre za prizor v sobi za zasliševanje, kjer je telo neposredno ogroženo? In kakšno je to telo: krhko, ali se upira nevarnosti? Poleg so na steni še risbe, nekakšna navodila, kako naj se ta 'scenografija' postavi v galerijskem prostoru – včasih z vsemi elementi, včasih pa le z nekaterimi.«