V prvih letih po koncu druge svetovne vojne je novoustanovljena Socialistična federativna republika Jugoslavija mobilizirala množice ljudi za gradnjo novih industrijskih obratov. Eden slednjih je tudi ljubljanski Litostroj, katerega gradnjo je v svojih delih upodobil Tone Kralj.
V času gradnje je bil Litostroj največja tovarna na Slovenskem in simbol jugoslovanske industrializacije. Na Kraljevi sliki nastaja na opustošenem polju sredi Šiške. Kljub zaznavni skepsi in utrujenosti na obrazih graditeljev monumentalnost tovarne turbin in ulitkov odraža prevladujoči takratni optimizem glede industrijskega napredka.
Podobni obrati so nastajali po vsej Jugoslaviji, njihove posledice pa so danes vidne v onesnaženosti okolja tudi v Ljubljani. Zaradi kotlinske lege se onesnaženi zrak zadržuje nad mestom, k njegovemu nastanku pa prispeva tudi industrija iz še povojnih časov. Tovrstnih učinkov na Kraljevi sliki ne zasledimo; slika nam ne da slutiti dolgoročnih posledic te gradnje. Litostroj danes s hrupom in emisijami onesnažuje severni del mesta, kjer se koncentracija trdih delcev v zraku povečuje. Emisijam in hrupu so bili v letih po gradnji najbolj izpostavljeni prav delavci, ki so tovarno gradili in pozneje ob njej živeli v novih blokih. Te dolgotrajne in pogosto nevidne posledice onesnaževanja, ki prizadenejo nižje sloje družbe, Rob Nixon imenuje »počasno nasilje«. V tem kontekstu Litostroj in povojna industrializacija predstavljata agresorja, katerega vpliv čutimo še danes.
