V performansu, ki ga je izvedla že večkrat v različnih kontekstih, umetnica vztrajno kriče ponavlja naslovno frazo. Ta se nanaša na njene identitetne okoliščine in na pogoje, ki botrujejo marginalizaciji njene večplastne identitete.

Maruša Sagadin v svojih instalacijah izhaja iz arhitekturnih elementov v javnih prostorih, kot so stebri, oboki, pročelja in klopi. A umetnica se ne omeji le na prevajanje teh form, ampak razširja njihovo osnovno strukturo.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na presečišču kontrakulturnega misticizma, poststrukturalističnega dvoma in nastajajočih medijskih tehnologij oblikoval nenavaden filmski impulz: posneti tisto, kar se izmika očem, narediti svet viden preko senzoričnega rituala, ki postane kanal za komunikacijo pri odkrivanju nevidenega.