Odprtje: Četrtek, 18. junij 2026, ob 20. uri
Kustos: dr. Robert Simonišek
Gregor Perušek (amerikanizirano Harvey Gregory Prusheck) je intenzivno deloval na umetniškem področju v ZDA med svetovnima vojnama. V času velike gospodarske in duhovne krize, ko je angažirani pisatelj in novinar Louis Adamič s svojimi družbenokritičnimi pogledi prodrl v širšo javnost, so časniki poročali tudi o razstavljenih delih in življenju tega potujočega umetnika. Slikar je bil med slovensko javnostjo v ZDA in na Slovenskem »odkrit« razmeroma pozno, potem ko je leta 1927 samostojno razstavljal v Clevelandu. Štiri leta kasneje, ko se je preselil tja v največjo slovensko skupnost v ZDA, je začel pod okriljem Slovenskega narodnega doma delovati kot pedagog. V okviru Jugoslovanske šole umetnosti, ki jo je vodil, je postal eden osrednjih protagonistov kulturno-umetniškega utripa slovenske skupnosti. Toda manj kot desetletje po tem »prehodu« iz boemskega v eksistenčno varnejše okolje je sledila prezgodnja smrt in slikarjevo ime je utonilo v pozabo.
Peruškovo ustvarjanje sodi v kontekst proučevanja likovnega modernizma dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja ter usod spregledanih slovenskih ustvarjalcev v tujini, katerih delovanje je bilo opaženo, a iz različnih razlogov ni doživelo širšega epiloga v javnosti. Medtem ko je bil v slovenskih strokovnih krogih že od Franceta Steleta naprej razumljen kot člen kanona in ga je, denimo, Igor Kranjc vključil v pregled umetnosti tridesetih let iz zbirk Moderne galerije, se ameriški umetnostni zgodovinarji in raziskovalci s slikarjem niso posebej ukvarjali kljub dejstvu, da so nekatere njegove slike v eminentnih zbirkah (npr. University of New Mexico Art Museum v Albuquerqueju, The Cleveland Museum of Art). Po manjši spominski razstavi v Galeriji Miklova hiša (2002) odpiramo prvo pregledno razstavo, na kateri je avtor predstavljen z izsekom njegovega razvejanega opusa, z njegovimi pogledi na umetnost in družbeno aktualnost ter s fizično podobo, v Moderni galeriji, kjer hranimo dela številnih umetnikov iz medvojnega obdobja, ki so primerljiva s Peruškovimi. Razstavljena dela in katalog nam dajejo bistveno bolj poglobljeno predstavo o umetnikovih ustvarjalnih vzgibih in osebnosti, obenem pa odpirajo vprašanja tako glede razvoja in faz njegovega slikarstva kot njegovega odnosa do pretekle likovne dediščine, modernizma in še zlasti regionalizma kot ene od možnih usmeritev, prav tako pa tudi glede slikarjevih širših obzorij ter predstav o družbi in svetu.
Postavitev izpostavlja perspektive, ki so v skladu s slikarjevimi vizijami in časom, v katerem se je oblikoval ameriški modernizem, katerega gradnik je bil tudi on. V ospredju je pomen različnih naravnih in kulturnih okolij, ki so slikarja sooblikovala. Delitev na tri dele (Chicago, ameriški zahod, Cleveland) je sicer poenostavljena, saj je bil Perušek kot svojstven vagabund tako rekoč vse življenje na poti. Turbulentni premiki po zveznih državah in razpetost med urbanim okoljem in periferijo, kjer je bil pogosto obsojen na margino, sprva zaradi iskanja priložnostnih del, nato pa iz lastnega umetniškega nemira, so pustili svojstven pečat na njegovi ustvarjalnosti. Poleg obiska domovine leta 1929 ga je najbolj prerodila izkušnja ameriškega zahoda, predvsem Nove Mehike, kjer sta ga že ob prvem stiku pritegnili divja narava in kultura staroselcev. Potovanje se je vsakič znova izkazalo za eksistencialno nujo, odsotnost tega pa je vodila v krizo, ki jo je umetnik sprva doživljal v umetniški koloniji med sebi enakimi v Chicagu, nato pa v okviru delovanja slovenskih izseljencev v Clevelandu. Med njimi je ponovno odkrival slovensko kulturo, se poistovetil s kritičnimi stališči Ivana Cankarja, občudoval delovanje Riharda Jakopiča in bil v stiku z nekaterimi vidnimi Slovenci.
Peruškov opus je vsebinsko homogen in oblikovno heterogen, v najširšem smislu razpet med avantgardo in konvencionalnimi prijemi. Na slikah in grafikah se prepletajo značilnosti postimpresionizma in simbolizma 19. stoletja, art décoja, ekspresionizma, fauvizma, futurizma, kubizma in oblik realizma. Kot avtodidakt je spretno ponotranjil prvine sodobnega ameriškega slikarstva, ki se je razvijalo pod močnim evropskim vplivom. Prilagajal jih je svojim vizijam, opirajoč se na čustva, sanje in svoja občutenja v različnih miljejih. Poleg tihožitij so značilni prikazi podeželja in manj poseljenih območij, predvsem prostranih gozdnih, goratih, puščavskih in jezerskih predelov, ki so se vtisnili v njegovo zavest in ki jih je domišljijsko predrugačil. Čeprav so ga urbana okolja dostikrat utesnjevala, jih je prav tako likovno reflektiral.
V najizrazitejših delih se slikar vitalistično predaja barvni magiji – bodisi da gre za alegorije ali motive z gorskimi, gozdnimi in drevesnimi inscenacijami, v katerih raziskuje notranja in kompozicijska razmerja ter svetlobo kot likovno, pa tudi kot metafizično komponento. V zrelejši fazi je manj eruptiven in likovno bolj premišljen, pri čemer se bolj navezuje na ideale klasičnega slikarstva. Omenjeni poudarki se artikulirajo ob upoštevanju umetnikovega konstitutivnega postulata, ki ga je spremljal od začetka ustvarjanja do smrti – izraziti lastno notranjo resničnost. Kot mnogi evropski in ameriški sodobniki, denimo slikarja Georgia O'Keeffe ali Raymond Jonson, katerima se je Perušek približal z določenimi deli, je povzdigoval umetniški individualizem, se upiral prevladujočim umetnostnim trendom ter komercialni in institucionalizirani umetnosti, ki se je sklicevala na preverljive akademske in kritiško sprejemljive narative.
Medijski pokrovitelj
Fotografije: Moderna galerija (Urša Rahne, Asiana Jurca Avci)
