Umetnice_ki: Honza Zamojski, Michael E. Smith, Nina Koželj, Matej Stupica, Silvo Šarić, Meredith Monk, Pamela Rosenkranz, Neja Zorzut, Jon Derganc, Zdenka Pandžić, Nikola Ukić, Viktor Bernik, Nika Špan, Vadim Fiškin, Saša Spacal, Johannes Esper, Maks Bricelj, Michael Sailstorfer, Staš Kleindienst, Adam Vačkar, Gašper Kunšič, Mladen Stropnik
Kustos: Vladimir Vidmar
Konec, ki ga razstava obravnava, je tisti, ki ga že živimo. Čeprav sta tako postheglovska umetnost kot filozofija v zadnjih 200 letih napovedali svoj propad in konec, le da bi se nato ponovno iznašli kot antiumetnost in antifilozofija, imamo zdaj opravka z drugačno zadevo. Konec se zdi nekaj veliko oprijemljivejšega, resničnejšega in neizbežnejšega. To nikakor ni zaključek, ki bi odprl pot nekemu novemu začetku, temveč dolgotrajni konec. Ne gre za (le) eshatološki konec, torej za apokaliptični, enkratni dogodek gigantskih in (takoj) fatalnih razsežnosti. Zadnja desetletja so jasno pokazala, da bo naš konec veliko kompleksnejši, dolgotrajnejši in mučnejši. Razstava postavlja vprašanje, kako se soočiti in spopasti s koncem, ki ga že živimo in s katerim se bomo ukvarjali v dogledni prihodnosti, ne da bi zašla v utopično ali distopično, saj nam niti upanje niti obup ne ponujata resnične opore ali veliko prispevata. Spekulativni scenariji prihodnosti v soočenju z mankom prihodnosti ostajajo brez podlage. Potrebujemo torej ne le novo razumevanje konca, temveč povsem drugačno paleto čustev za spopadanje z njim. Konec si zato prizadeva, da bi se konca lotili z nekakšnim treznim pesimizmom (Frank Ruda), ki bi nam pomagal pri soočanju z novo realnostjo in tudi pri raziskovanju njenega potencialnega novega psihološkega diapazona.
Razstava ne uprizarja sublimnega spektakla konca, saj se realnost, posebej v zadnjih mesecih, pri tem žal kaže precej iznajdljivejša od umetnosti. Namesto ilustracije ali kronike konca ga skuša miselno zapopasti in se nanj odzvati. Dela so ambivalentna in jih je hkrati možno brati na več ravneh: neposredno v smislu konca kot civilizacijskega propada, družbenega, ekološkega in kulturnega zloma, hkrati pa se to razmišljanje oplaja s tem, kako umetnost misli svoj konec in kako zelo sta njena brezkončna negacija in občutek ujetosti povezana ne samo s spodletelostjo, temveč z neko osupljivo produktivnostjo te spodletelosti. Razstava izhaja iz točk ujemanja med civilizacijskim kolapsom, s katerim smo soočeni danes, in tradicijo tega, kako umetnost misli svoj konec. Tako kot konec v umetnosti je tudi civilizacijski propad nekaj, kar ne pomeni čistega izginotja, vsaj hipnega ne. Gre za neki ostanek, neko kompleksno strukturo konca: vztraja neki skoraj čisti nič, a vendar ne čisti nič. Z besedami slovenske filozofinje Alenke Zupančič: s koncem ne bodo izginili problemi konca. Na koncu vztraja sam konec, ki se ga ne znebimo tako zlahka. Na koncu je konec tisti, ki vztraja.
