Živali in narava so pogosto motiv figuralnega likovnega jezika Živka Marušiča. Žitna polja, ptiči, zajci, vrtnice in druga flora in favna se pojavljajo ob boku človeških figur v neprepoznavnih krajinah, pri čemer je vsebina teh upodobitev največkrat izrazito subjektivna in intimno umetnikova.
Pogovor s ptički je primer tovrstne sopostavitve človeka in narave. Na platnu sta upodobljeni nasmejani človeški figuri, postavljeni na žitno polje s tremi ptički, ki stegujejo vrat in navidezno čivkajo. V Marušičevi pokrajini odnos med človekom in nečlovekom ni hierarhičen ali izkoriščajoč; nasprotno, poteze čopiča in odsotnost jasne meje med figuro in ozadjem pričajo o vizualni kontinuiteti med tremi akterji na sliki – človekom, živaljo in krajino. Takšna harmonična podoba pa je precej idealizirana in zakriva realne napetosti in konflikte, ki zaznamujejo sodobni odnos med človekom in naravo.
Marušičeva slika ponuja možnost pogleda v alternativni vizualni imaginarij, v katerem človek ni več središčni princip sveta, temveč izenačen člen celotnega ekosistema. Čeprav se umetnik ni neposredno opiral na posthumanistično teorijo, jo je mogoče uporabiti kot interpretativni okvir, ki s kritiko središčne vloge človeka razširja razumevanje ekosistema kot polja enakopravnosti in soodvisnosti, kot ju prepoznamo v Pogovoru s ptički.
