Anekdota pravi, da je Andraž Šalamun navdih za upodobitev ameriškega bizona dobil ob obisku ljubljanskega živalskega vrta. Še isti dan naj bi se vrnil v studio in naslikal veliko upodobitev bizona, motiv te živali pa ga je spremljal tudi v nadaljnjem opusu.
Ameriški bizon ni avtohton v slovenskem prostoru; v evropskem prostoru sicer živijo avtohtone vrste bizonov, a ameriškega bizona lahko najdem samo v živalskih vrtovih. Tudi sicer je ameriški bizon danes v naravi redek. Ob koncu 18. stoletja naj bi jih bilo v Severni Ameriki okoli 60 milijonov. V času rasističnih in kolonialnih vojskovanj z avtohtonimi prebivalci Severne Amerike so ameriški kolonizatorji sistematično pobijali tudi bizone, ki so bili pomemben vir hrane, usnja in rogov za staroselske skupnosti. Sistematični poboji ter širitev novih bolezni in trgovskega lova so povzročili drastičen upad števila ameriških bizonov, ki jih je bilo leta 1889 v ZDA le še 541. Poskusi rehabilitacije so bili delno uspešni, a verjetno nikoli ne bodo uspeli povrniti populacije blizu prvotnemu številu.
Šalamun je ameriškega bizona uzrl zunaj njegovega avtohtonega okolja, prisilno premaknjenega na drug kontinent v živalski vrt. Čeprav ameriški bizon v živalskem vrtu živi v reguliranih pogojih in ima urejeno hrano in prostor za gibanje, je njegova ujetost zadnja stopnja stoletnega sistematičnega nasilja človeka nad bizonom, ki izhaja iz finančnih, kolonialnih in rasističnih konfliktov. Šalamunova slika je posredna posledica globalnih razsežnosti pokola bizona in njegove ujetosti.
