Dušan Tršar je v sedemdesetih letih kot eden prvih umetnikov na območju nekdanje Jugoslavije uporabil fluorescentno pleksi steklo kot material za ustvarjanje osvetljenih kipov. S temi t. i. »svetlobnimi objekti«, ki so izkoriščali prozornost novega sintetičnega materiala, je Tršar raziskoval nove forme in zmožnosti kiparstva. Danes nam ta material omogoča branje Tršarjevega dela v kontekstu materialnih in okoljskih posledic njegovega nastanka.
Pleksi steklo (polimetil metakrilat) je le en primer sintetičnih materialov, ki so se začeli v prejšnjem stoletju z razvojem industrije in globalizacije vse pogosteje uporabljati tako v vsakdanjem življenju kot v umetnosti. Več desetletij pozneje je mogoče opazovati dolgoročne posledice te splošne vpeljave sintetike v naše ekosisteme. Tovrstni materiali se zelo počasi razgrajujejo in med razgradnjo tvorijo mikroplastične delce, eno največjih groženj za ekosistem in človeška telesa danes. Mikroplastika se kopiči v vodah in se pojavlja v telesih rib, ptic in tudi dojenčkov. Čeprav okoljska škoda nastaja že v procesu proizvodnje, se njene časovne razsežnosti razkrivajo predvsem pri dolgotrajni razgradnji, ki se ne odvija le v nekaj letih, temveč sega čez generacije. Tudi umetnost je zato soudeleženka pri dolgoročnih in pogosto nevidnih okoljskih procesih.
