Zoran Mušič je v svojih krajinah upodabljal skalnato kraško okolje svojih rodnih krajev, pri čemer se je ob ponavljajočih se povratkih na Kras in v Dalmacijo osredotočal na upodobitev prsti, kamnitih gmot in živali, zlasti konjičkov. Gola, rdečerjava in siva podoba Krasa v njegovih delih odraža podobo krajine, ki je nastala kot rezultat dinamičnega odnosa med človeškimi in nečloveškimi dejavniki. Nekdaj gozdnata pokrajina se je zaradi kmetijske izrabe postopoma osiromašila, deforestacija pa je dosegla vrhunec v času širitve Beneške republike in Avstro-Ogrske. V zadnjih 250 letih se je s procesom reforestacije kraška flora delno rehabilitirala, zlasti črni gaber.
Podobo Krasa, upodobljenega na Mušičevem platnu, lahko beremo v kontekstu antropocena kot krajino, ki ni več zgolj naravni prostor, ampak arhiv dolgotrajnih antropogenih posegov. Jamski turizem ogroža občutljive živalske vrste in jamske ekosisteme, medtem ko so kraške vode zaradi počasnega čiščenja posebej ranljive na kisli dež in industrijske odpadke. Podnebne spremembe in pomanjkanje gozdnega pokrova pa povečujejo tveganje za požare, ki so vse bolj pogosti in uničujoči. V tem okoljskem kontekstu lahko razumemo Mušičevo vizualno konstrukcijo Krasa kot podobo ranljivega in večplastnega ekosistema, ki ne upodablja le realnosti, temveč aktivno interpretira sodobno stanje kot naravno. Mušičeva krajina tako združuje večplastno časovnost, v kateri lahko raziskujemo prepletenost pretekle deforestacije, sedanje regeneracije in prihodnje ogroženosti.
