Slikar Ive Šubic je v svojem slikarskem in grafičnem opusu pogosto posvečal pozornost naravi. Upodabljal je raznolike krajine, pogosto dramatična, zasnežena gorovja, velikokrat pa se v njegovih delih pojavljajo tudi živali – osli, konji, tigri itd. Narava, četudi ni v prvem planu slike Za vasjo, igra pomembno vlogo na Šubičevem delu, saj jo upodablja kot materialno prizorišče nasilja, katerega posledice presegajo vojno in medčloveške odnose.
Na sliki je upodobljen prizor bede in težkega materialnega stanja kot posledice druge svetovne vojne na Slovenskem. Prebivalci vasi stojijo pred uničenimi domovi in požgano naravo. Načrtno uničevanje in požiganje gozdov in narave sta bili taktiki okupatorjev, ki so s tem uničevali teren partizanskih brigad in dokaze o svojih zločinih. Odsotnost narave na upodobitvi vasi je tako materialni dokaz posledic tovrstnega nasilja in element okoljskega spomina.
Uničenje gozdov ne pomeni le hipne in akutne izgube, ampak tudi dolgoročno uničenje ekološkega ravnovesja in spremembo ekosistemov. V takih težkih razmerah trpijo tako človeški kot nečloveški deležniki skupnega naravnega okolja. Med slednjimi je najbolj opazen osel ali mula v prvem planu slike, tj. nečloveški akter, ki soudeleženo izkuša pogoje (po)vojne stvarnosti. Šubičeva podoba in druge upodobitve (po)vojnih razmer tako lahko služijo ne le kot dokumentacija (po)vojne realnosti, temveč postavljajo razmerje med človekom in naravo v skupno polje pomanjkanja in potencialnega preživetja.
