Umetniška praksa skupine OHO se je v sedemdesetih letih preusmerila k intervencijam v naravi. Ti zgodnji primeri land arta v Sloveniji nakazujejo odmik od objektno usmerjene umetnosti k dematerialnim gestam. S subtilnimi posegi – potegom vrvi skozi polje, postavitvijo ogledal v gozd ali s spremljanjem gibanja predmeta v reki – so člani skupine umetnost umestili v naravo na način, ki ni bil nasilen ali izkoriščevalski.
Te intervencije so člani skupine OHO izvajali v času rastoče ekološke zavesti. Večja ozaveščenost o onesnaževanju zraka in vplivu industrijskih obratov na okolje ter širitev ekološke literature, kot je delo Tiha pomlad Rachel Carson (1962), sta vplivali na oblikovanje organiziranih gibanj za ohranitev narave. Leta 1970 je bil v kontekstu tega gibanja organiziran tudi prvi dan Zemlje. Na Slovenskem je bilo to obdobje študentskih protestov, prehoda iz agrarnega v industrijsko gospodarstvo in prvih meritev onesnaženosti zraka. OHO s svojo prakso, poznejšim življenjem v komuni in širitvijo ideje o sožitju z naravo predstavlja primer ekološke zavesti tega prelomnega desetletja.
