V Simfoniji ameriškega zahoda je Gregor Perušek upodobil puščavsko krajino ameriškega zahoda – redko zelenje, golo kamenje in prst. Umetnik je v dvajsetih letih 20. stoletja večkrat potoval v ta del ZDA, kjer je opazoval in upodabljal značilno krajino in se družil z avtohtonim prebivalstvom Nevade, Nove Mehike in Arizone. Te pokrajine so si topografsko in ekološko zelo podobne in se danes soočajo s podobnimi okoljskimi težavami.
Jugozahod ZDA je bil v času Peruškovih obiskov priljubljeno pribežališče umetnikov, ki so tam iskali prvobitnost narave in stik z avtohtonimi prebivalci. V njihovih delih je ta regija predstavljena romantično, sublimno in odmaknjeno od civilizacije. V tridesetih letih pa se je v okviru reform New Deal ta regija začela hitro spreminjati. Razvoj železniške infrastrukture je te zvezne države bolje povezal z drugimi deli ZDA in spodbudil migracije. To je botrovalo gradnji cest, naselij in nove industrije.
Danes industrijski vplivi in podnebne spremembe povečujejo pojavnost vročinskih valov, kar vodi v dezertifikacijo ter upadanje vodostajev rek Kolorado in Rio Grande. Avtohtone skupnosti, ki so fascinirale Peruška, so danes med najbolj prizadetimi, saj te spremembe uničujejo njihove domove, jih silijo v migracije in slabšajo njihov že tako sistematično marginalizirani položaj v družbi. Peruškova podoba je vizualni zapis krajine, ki se je v zadnjem stoletju bistveno in potencialno nepovratno spremenila.
