Kustosi: Zdenka Badovinac, Bojana Piškur, Igor Španjol
V šesti ponovitvi postavitve del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke Moderne galerije se navezujemo na ritem prostora, ali natančneje, na instalacije; s tem dodajamo dimenziji časa izkušnjo abstraktnega prostora.
Po dolgem času so ponovno na ogled nekatera reprezentativna dela velikih umetnikov, kot so Ilya Kabakov (prvič razstavljamo serijo albumov z naslovom 10 likov, delo, ki sta ga Ilya in Emilia Kabakov podarila Moderni galeriji), Ivan Kožarić, Stanisław Dróżdż in Marko Pogačnik (v okviru OHO-ja), in dela pomembnih umetnikov srednje in mlajše generacije, Apolonije Šušteršič oziroma Tomaža Furlana. Prvič so v našem prostoru na ogled tudi dela velikanov minimalizma Carla Andréja in Brucea Naumana, katerih instalaciji nam je za to razstavo posodil nizozemski muzej Van Abbemuseum iz Eindhovna, partnerska institucija Moderne galerije v skupnem evropskem projektu Internacionala.
Kaj je skupno vsem naštetim delom? Poleg tega, da vsa lahko uvrstimo v kategorijo instalacij, so to obenem tudi umetniška dela, v katera obiskovalec lahko vstopi in na ta način ustvari specifičen ambient. Od tod tudi naslov razstave Instaliraj se!. Nastali ambient je neločljivo povezan s časom, in skupaj obe dimenziji ustvarita svojevrsten ritem, sistematično ponovitev določenih elementov v prostoru. Tako Bruce Nauman v delu Zagnan človek, spihan sneg (1976), ki velja za minimalistično, uporabi industrijsko izdelane elemente (litoželezne klade), ki so tako razporejeni po prostoru, da vzpostavljajo neposreden in opredeljujoč odnos s prostorom, ki jih obdaja. Nauman v tej instalaciji obiskovalcu ponuja strukturiranost ter jo hkrati spodkopava.
Palisada (1976) Carla Andréja je primer skulpture kot strukture; nekakšna instalacija. Določen element (v tem primeru lesen kol dimenzij 90 x 30 x 30 cm) se sistematično ponavlja. Struktura, ki pri tem nastane, povsem jasno vpliva na prostor in na to, kako se po njem giblje obiskovalec. Palisada pri tem deluje kot pregrada.
Kompilacija štirih kratkih videov Apolonije Šušteršič MTV za La Tourette (1996-97) je nastala v dominikanskem samostanu La Tourette pri Lyonu, zgrajenem v zgodnjih šestdesetih letih po načrtih Le Corbusiera. Avtorica je dokumentirala lastno percepcijo arhitekturnega prostora; nastala je pripoved notranje arhitekturne izkušnje, utemeljena na podobah, gibanju in zvokih.
Tomaž Furlan ustvarja nekakšne stroje, ki so v svoji funkciji in sestavi izpeljani do skrajnih možnih, absurdnih meja. Pri tem se avtor osredotoča na tiste elemente, ki ključno opredeljujejo ta skupek nesmislov: neskončno število enoličnih ponovitev istega zaporedja različnih opravil, gibov, kjer ni zaznati kakega končnega logičnega cilja. Na razstavi v +MSUM-u je njegovo delo iz serije Scratch the Surface (2013).
Marko Pogačnik (OHO) v Programiranem ambientu (1969) prikazuje razmerje med kartoteko, ambientom in numeričnim programiranjem. Numerična struktura je osnova celotne postavitve. Programirani ambient sestavljajo risbe na karticah, ki so vpete v viseče mobile, tla pa prekriva preproga, na kateri je izpisan numerični program. Instalacijo Družina teže, mere in lege (1969) sestavlja petkilogramska utež, obešena na elastičnem traku, ki niha nad tlemi. Gre za gravitacijo kot silo, ki vsepovsod deluje, pa se kot taka ne pojavlja v vidnem polju.
Instalacijo poljskega umetnika Stanisława Dróżdża Krog (1971) lahko razumemo kot konkretno poezijo. Gre za kompozicijo 16 kvadratov, na katerih je na vsakem krožno napisana beseda krog. Kvadrati so položeni drug poleg drugega v enakomernih razdaljah. Beseda krog je na vsakem kvadratu drugače postavljena, kot da bi jo ujeli v različnih trenutkih krožnega gibanja. Obstaja veliko variant, a v vsaki od njih je krog.
Ivan Kožarić je v instalacijo 5 skulptur (1996) vključil skupino del, ki prikazujejo nekatere njegovih glavnih motivov, še zlasti zamisel preobrazbe. Njegova umetnost ima namreč moč, da zavržene ali druge ničvredne stvari spremeni v dragocene objekte: plošče medenine nadaljujejo motiv pozlačenih kupov prsti, Ulična skulptura je osnovana na resnični situaciji, ki ji je bil priča na ulici, Začasna skulptura govori o temeljno začasni in spremenljivi naravi njegovega dela, Knjigo, v kateri je napisano vse pa bi lahko razumeli kot metaforo za vse njegovo prizadevanje v delu, kot fantazemski zemljevid vesolja.
Instalacijo Ilya in Emilie Kabakov Dvajset načinov, kako doseči jabolko ob poslušanju Mozartove glasbe (1997) sestavlja dvajset risb in zgodb, ki opisujejo različne načine, kako doseči jabolko sredi ogromne mize, za dve ali tri dolžine roke izven dosega. Ta instalacija nam pripoveduje, da so utopično svetovi vedno nekje blizu, pri roki, le poti do njih večinoma ne uvidimo. In ne nazadnje še delo 10 likov v obliki albumov, ki jih je Kabakov naredil v sedemdesetih letih, natisnjeni pa so bili v devetdesetih letih; gre za zbirke risb in besedil v knjižni obliki, ki jih je uprizoril za prijatelje in kolege umetnike v svojem slovitem podstrešnem ateljeju na Bulvarju Sretenski. V tem delu nam Kabakov podaja deset zgodb: deset stališč, s katerih se lahko Homo sovieticus odzove na svoj svet, deset psiholoških naravnanosti, deset pogledov na praznino, deset parodij na estetske tradicije, v katerih je Kabakov razvil svoj besednjak, ter ne nazadnje, deset vidikov Kabakovove osebnosti.
Arhiv razstave:
Seminar +MSUM, torek, 11. 2. 2014 ob 19 uri:
