SEDANJOST IN PRISOTNOST | ponovitev 8: Čas intimnih odločitev
23. januar 2015 — 24. maj 2015
#

Dimitrije Bašičević Mangelos, Carlfriedrich Claus, Miklós Erdély, Milan Knížák, Jiři Kovanda, Tomaž Šalamun (OHO), Endre Tót, Jiři Valoch, Franci Zagoričnik

 

Kustosi razstave: Zdenka Badovinac, Bojana Piškur, Igor Španjol

 

Vabimo vas na novo ponovitev razstave Sedanjost in prisotnost, ki je na ogled v dveh sobah v prvem nadstropju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. Tokrat predstavljamo dela, ki jih zaznamujejo intimne odločitve, temeljijo na jezikovnih znakih in so nastala bodisi na papirju ali na cesti. Kritičnega intelektualnega delovanja v javnem prostoru zaradi dinamike družbenopolitičnega dogajanja in sistemov oblasti ne moremo več grobo ločevati od intimne narave ustvarjalnega procesa. Na razstavi se tako pojavljajo posamezniki in njihove male zasebne, komaj razpoznavne intimne geste, izrazi nemoči, ki pa kljub temu lahko nosijo potencial družbenih sprememb in postanejo nekakšni trenutki odločitev, naj gre za kolaže iz raztrganih »jezikovnih listov« (Sprachblätter), vizualno poezijo ali transparente.

 

Jezik se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel podvajati in je postal svoj lastni komentar, jezikovna snov se kaže zaradi likovnih oziroma tipografskih značilnosti, ki s svojo razporeditvijo in pomenom ustvarjajo specifičen poetični prostor. Jiři Valoch in Franci Zagoričnik sta se pridružila tistim umetnikom svojega časa, ki so menili, da omejitev na semantično vsebino besed ne zadošča več. V njunih optičnih risbah s pisalnim strojem znaki izgubljajo svoj pomen, tvorijo vizualni metajezik in postajajo čiste strukture. Sočasno so se umetniki pognali na cesto, v tok vsakdanjosti in brez kakršnekoli razlage, nenapovedano izvajali svoje akcije. Milan Knížák je resno in natančno izvedel svojo demonstracijo v mestnem središču Prage ter potem mirno in brez dodatnih gest odšel. Po tej konceptualni poti je tudi Tomaž Šalamun potegnil svojo neprekinjeno črto s kredo po cestah okoli Petrovaradinske trdnjave.

 

V sedemdesetih letih so se umetniki pri uprizarjanju že držali natanko napisanega scenarija: geste in gibi Jiřija Kovande so bili tako izbrani, da nihče od mimoidočih ni uganil, da gre za performans. Takrat je Endre Tót na potovanjih s prijatelji na Zahod začel organizirati akcije na prostem z namenom, da bi se jim pridružili mimoidoči, tako kot se je zgodilo leta 2008 v Ljubljani v okviru našegaMuzeja na cesti. Pred tem, ko si zaradi strahu še ni upal na ulico, pa so v tradiciji redukcionističnega slikarstva nastali transparenti, na katerih so prazne ničle ponazarjale izpraznjeno ideološko govorico. Ponavljajoče se ničle so tudi vzorec, ki kakor neštetokrat zaporedno ponovljena beseda naposled izgubi svoj pomen. V tem so transparenti sorodni tako optičnim besedilom kot ritmičnemu ponavljanju v risbah Miklósa Erdélyja, ki je problematiziral reprezentacijski vidik umetnosti. Znakovni sistemi govorice in jezikovni listi (Sprachblätter) Carlfriedricha Clausa iz devetdesetih let podobno sledijo tradiciji Mangelosovih manifestov na praznih globusih, ki prav tako postajajo vse krajši in protislovno kompleksni v razmeščanju besed kot odgovoru na specifičen intimni impulz oziroma prepletanju funkcionalnega mišljenja in poetike pisave.

Priporočamo