Čto delat?, Nuša in Srečo Dragan, Tomislav Gotovac, Irwin, Milan Knížák, OHO, Dan Perjovschi, Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti, Lotty Rosenfeld, Martina Ruhsam & Vlado Repnik, Škart, Endre Tót, Goran Trbuljak, Želimir Žilnik ter izbor videov iz Arhiva EVR in arhiv Muzeja na cesti
Kustosi razstave: Zdenka Badovinac, Bojana Piškur, Igor Španjol
Vabimo vas na novo postavitev razstave Sedanjost in prisotnost, ki bo na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Maistrova 3, od petka, 18. januarja 2013 naprej. Dela v sklopu te postavitve so dodana ali poudarjena v dveh sobah v prvem nadstropju in v pritličju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, kjer je tudi plakat Dana Perjovschija, film Nuše in Sreča Dragana pa je v Moderni galeriji, Cankarjeva 15. Ta dela so označena z žigom Dana Perjovschija.
Z razstavo Sedanjost in prisotnost: ponovitev 3 - ulica se ponovno vračamo k življenemu času, vendar tokrat predstavljamo samo dela, ki so nastala v javnem prostoru, in sicer, kot pove že naslov, na ulici. V okviru nove postavitve del pretežno iz naših zbirk predstavljajmo tudi arhiv projekta Muzej na cesti, ki ga je Moderna galerija pripravila leta 2008, v času obnove svoje matične stavbe, ko nam niso bila dodeljena nobena sredstva za razstave.
Vzrok, zakaj Ponovitev 3 poudarja umetnost na ulici, je več kot očiten. Ne samo v Sloveniji, po vsem svetu je v zadnjih dveh letih ulica še enkrat v zgodovini postala naše drugo fizično telo. Fizični prostor, kjer dihamo z drugimi isti zrak, se ponovno učimo kričati, kjer pišemo in izbiramo najljubše transparente. Potem ko se je skorajda zdelo, da smo zgubili trge in ulice in se preselili v virtualne svetove, fizični prostor ponovno pridobiva vrednost. Stara dobra ulica je dostopna revnim in bogatim, starim in mladim, tistim na facebooku in tistim brez njega. Na trge in ulice vsak lahko prinese svoje telo, svoj glas, svojo misel in svojo jezo. Deluje kot skupinska terapija, kjer se vsaka gesta vsaj trenutno zdi koristna in v službi skupnega cilja. Skoraj smo že pozabili, kako pomembno se je izražati, in to z vsem telesom. Ponovno se učimo sodelovanja, vzdržljivosti in ponavljanja. V Sloveniji postaja na ulici z vsakimi demonstracijami bolj jasno, da ne gre samo za upor proti politiki varčevanja in rezom v javnem financiranju, ki jih še najbolj čutijo šolstvo, zdravstvo in kultura. Ulica, ki se upira neoliberalnim avtokratom, skorumpiranim oblastnikom, postaja predvsem forum, kjer se opozarja na temeljne postavke demokracije, na pravno državo, na enakopravno dostopnost do šolstva, zdravstva in kulture.
Umetniki iz Vzhodne Evrope, katerih dela hranimo v naši zbirki Arteast 2000+, so v času socializma z vsako svojo pojavitvijo na ulici naredili gesto za demokracijo. Ko so se trije ohojevci leta 1968 na ulici ogrnili s črnimi ogrinjali in tako s poenotenimi telesi in ven štrlečimi glavami uprizorili goro Triglav, so ustvarili nekakšno motnjo v sivem socialističnem vsakdanu Ljubljane. Tomislav Gotovac je protestiral proti nesvobodi tako, da je gol tekel po ulicah Beograda, Milan Knížák pa tako, da je pozival mimoidoče, naj se mu pridružijo pri ulični demonstraciji s kikirikanjem. Endre Tót je uprizoril demonstracije s transparenti, na katerih so bile prazne ničle. Na eni od zadnjih demonstracij v Ljubljani je skupina Irwin nosila transparente, na katerih je bil obod zamaška kokakoline steklenice in prevzet tekst iz reklame za isto pijačo: Čas je za novo državo. Če so Tótove ničle nekoč ponazarjale izpraznjeno ideološko govorico, krogci kokakolinih zamaškov govorijo o nevidni moči multinacionalnega kapitala. V nekem drugem totalitarnem sistemu je umetnica Lotty Rosenfeld na cesto lepila bel trak in delala velike križe; v času Pinochetove diktature v Čilu je imel njen performans močan simbolični pomen. Platforma Čto delat? je v Sankt Peterburgu leta 2005 organizirala vizualizacijo Brechtove pesmi, ki so jo nosili "angažirani" plakatniki in jo izvedli na istem prostoru, na katerem se je pred sto leti začela prva ruska revolucija. Kolektiv Škart je v času Miloševićega režima v Srbiji pripravil odmevno ulično akcijo Tvoj drek - tvoja odgovornost, Vlado Repnik in Martina Ruhsam pa sta leta 2008 organizirala Blank_Protest, demonstracije brez zahtev in parol, ki so predstavljale neko motnjo v "slovnici političnih pomenov".
Sedanjost in prisotnost: ponovitev 3 - ulica predstavlja tudi arhiv razstave Muzej na cesti. Ker ministrstvo leta 2008 v času obnove muzejske stavbe Moderni galeriji ni odobrilo niti prostorov niti sredstev za naš javni program, smo se odločili, da naredimo projekt Muzej na cesti in tako opozorimo na situacijo, v kateri je bila osrednja nacionalna institucija za moderno in sodobno umetnost tri leta zaprta in bi bila brez tovrstnih, skorajda protestnih projektov tako rekoč brez programa. Situacija se po odprtju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova že drugo leto ponavlja. Zdaj, ko delamo na še enkrat večjih površinah, nismo dobili nobenega novega zaposlenega več, obenem pa so programska sredstva manjša, kot so bila takrat, ko smo delali samo v eni stavbi. In prav zgodovina ulične umetnosti nam lahko pri tem pomaga razvijati potenciale svobodne kreativnosti v pogojih, ko kultura in umetnost izgubljata zaščito, ki bi jima omogočala izvrševanje svojega javnega poslanstva.
