SEDANJOST IN PRISOTNOST | ponovitev 1
17. april 2012 — 28. oktober 2012
#
#
#
#
#
#

S prvotno razstavo Sedanjost in prisotnost se je odprla nova stavba Muzeja za sodobno umetnost Metelkova, +MSUM 26. novembra 2011. Ponovljena razstava, ki vključuje dela iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke Moderne galerije, smo dodali še pet posebnih projektov (Arhiv Body and the East, Arhiv Bosna, Arhiv performansa, NETRAF: Prenosni muzej za večanje inteligence, Arhiv v nastajanju). Ponavljanje je konceptualno izhodišče za razmislek o formatu stalne razstave. Mišljeno je kot še ena časovna dimenzija, ki jo dodajamo prvotnemu naboru časov.

 

Umetniki: Marina Abramović, Jurij / Yury Albert, Tamás St.Auby, Nika Autor, Mirosłav Bałka, Jože Barši, Jerzy Bereś, Viktor Bernik, Borghesia, Vuk Ćosić, Danica Dakić, Vlasta Delimar, Braco Dimitrijević, Goran Djordjević, Nuša & Srečo Dragan, Društvo za domače raziskave / Domestic Research Society, Stano Filko, Vadim Fiškin, Gledališče sester Scipion Nasice / Scipion Nasice Sisters Theater, Bojan Gorenec, Gorgona, Tomislav Gotovac, Tomaž Gregorič, Ion Grigorescu, Marina Gržinić & Aina Šmid, Dmitrij / Dmitri Gutov, Dejan Habicht, Jusuf Hadžifejzović, Tibor Hajas, Róza El-Hassan, Jenny Holzer, Jasna Hribernik & Zmago Lenárdič, Ištvan Išt Huzjan, Irwin, Sanja Iveković, Sanja Iveković & Dalibor Martinis, Janez Janša & Janez Janša, & Janez Janša, Šelja Kamerić, Sergej Kapus, Žiga Kariž, Milan Knížák, Komar & Melamid, Marko Kovačič, Ivan Kožarić (Gorgona), Zofia Kulik, KwieKulik, Laibach, Jurij / Yuri Leiderman, Kazimir Malevič / Malevich, David Maljković, Vlado Martek, Anja Medved & Nadja Velušček, Karel Miler, Jan Mlčoch, Alex Mlynarcik, Andrei Monastirsky, Paul Neagu, Novi kolektivizem / New Collectivism, OHO, Dimitry Orlac, Tanja Ostojić, Alen Ožbolt, Adrian Paci, Marko Peljhan, Amalia Perjovschi, Dan Perjovschi, Goran Petercol, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Marko Pogačnik (OHO), Marjetica Potrč, Dmitrij / Dmitri Prigov, Marija Mojca Pungerčar, Franc Purg, Tobias Putrih, Aleksandr / Alexander Roitburd, Vinko Rozman, Tao G. Vrhovec Sambolec, Arsen Savadov, Nedko Solakov, son:DA, Serge Spitzer, Zora Stančič, Mladen Stilinović, Tone Stojko, Alma Suljević, Tomaž Šalamun (OHO), Nebojša Šerič - Šoba, Nika Špan, Petr Štembera, Jane Štravs, Miha Štrukelj, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Milica Tomić, Goran Trbuljak, Josip Vaništa (Gorgona), Sašo Vrabič, Konstantin Zvezdočotov / Zvezdochiotov, Želimir Žilnik, Dragan Živadinov:: Dunja Zupančič:: MihaTuršič

 

Kustosi razstave: Zdenka Badovinac, Bojana Piškur, Igor Španjol

 

Sedanjost in prisotnost - ponovitev 1 je delno spremenjena in razširjena postavitev razstave Sedanjost in prisotnost, s katero smo lani novembra odprli Muzej sodobne umetnosti Metelkova - MSUM in ki se poigrava z različnimi idejami časa. Nekaj mesecev pozneje to prvo postavitev delno spreminjamo in širimo v smislu posebnega koncepta ponavljanja. Ponovljeni razstavi, ki vključuje v glavnem dela iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalne zbirke Moderne galerije, dodajamo še pet posebnih projektov (Arhiv Body and the East, Arhiv Bosna, Arhiv performansa, NETRAF: Prenosni muzej za večanje inteligence, Arhiv v nastajanju ). Tudi te posebne projekte povezuje isti koncept - ponavljanje. Ponavljanje je med drugim tu mišljeno kot še ena časovna dimenzija, ki jo dodajamo prvotnemu naboru časov.

 

 

Za ponovitev Sedanjosti in prisotnosti smo se določili iz naslednjih razlogov:

 

1 - Ker Moderna galerija in z njo njena nova enota Muzej sodobne umetnosti Metelkova zaradi drastičnega zmanjševanja sredstev za program v letošnjem letu skorajda ne moreta več proizvajati novih razstav in izdajati katalogov. Ponovitev je tako svojevrstna reciklaža v krizi, predelava že obstoječega izdelka. Čim bolj poskuša izrabiti potencial prejšnje razstave, še enkrat preveriti njene vsebine in tako v bistvu narediti nov izdelek. Reciklaža je mišljena kot nadgradnja minulega dela (tudi nekaterih drugih razstav Moderne galerije), hkrati pa izpostavlja potencial kriznih razmer. V našem primeru je reciklaža postala edina možnost delovanja, "ekologija" z razlogom in ne zaradi tržnega pritiska, kritika obstoječih razmer ne samo na lokalni, ampak tudi na širši globalni ravni.

 

2 - Ker živimo v času, ko kultura in umetnost podlegata diktatu kapitala, ki potrošnikom neprestano vsiljuje željo po vedno novem. Trg je preplavljen z vsebinami, ki morajo hitro zastareti, da jih nadomestijo nove; ponavljanje že obstoječega je dolgočasno, in če se že kaj starega ponovi, se to zgodi kot modna muha, zaradi zunanjega učinka, in ne zaradi artikulacije nekih kompleksnejših relacij. Nasprotno temu želimo mi s ponavljanjem kritično opozoriti na prehitro in površno porabo intelektualnih vsebin in pomen ponovnega branja.

 

3 - Ker je ponavljanje ena bistvenih značilnosti sodobne umetnosti ter tudi časa in prostora, v katerem živimo. Zanka, loop, ponovitev par excellence, je danes najbolj uveljavljeni način prikazovanja video umetnosti. Ne samo to, veliko sodobne umetnosti danes predstavlja dokumentacija umetniškega procesa, se pravi svojevrstna ponovitev, ki je tudi osnova morebitnim nadaljnjim ponovitvam. Med priljubljenimi sodobnimi žanri je ponovna uprizoritev, re-enacment, v okviru katerega umetniki največkrat ponavljajo pomembne zgodovinske performanse. Mednarodni kuratorski žargon je poln besed, kot so redefine, rethink, revisit. Še posebno težo ima vračanje nazaj k lokalnim zgodovinam v prostorih, v katerih so se pred nedavnim zgodile velike zgodovinske spremembe. To počenjajo vsi, od politikov, katerim je zgodovina instrument v igrah moči, do zgodovinarjev, ki jo morajo neprestano redefinirati, in sodobnih umetnikov, ki v njej iščejo travmatske točke, pomembne za razumevanje lastne prakse.

 

4 - Ker je ponavljanje eno od bistvenih načel nastajanja zgodovine. Vse premalo se poudarja, da je prav ponavljanje ključno pri gradnji narativov. Kot pravi Hal Foster, nobeno delo ne postane historično v trenutku svojega nastanka, ampak šele preko retroaktivnega učinka neštetih umetniških odzivov in kritičnih interpretacij. Da pa je tak način ponovitve sploh mogoč, mora obstajati razvit umetnostni sistem, ki omogoča kontinuirano sklicevanje na neko umetniško prakso v raziskovalnem delu, publikacijah, zbirkah in ne nazadnje tudi na trgu. Danes je za prostore zunaj dominantnega sistema pomembno analizirati travme lokalnih zgodovin tudi v tej luči.

 

5 - Ker ponavljanje žene travma, ki je botrovala tudi temu, da je Moderna galerija leta 2000 ustanovila zbirko Arteast 2000+, ki je danes eno bistvenih konceptualnih izhodišč Muzeja sodobne umetnosti Metelkova. Vzhodnoevropski umetnostni prostor je povezan predvsem z dvema travmama, ki nas tu zanimata: s travmo odsotnosti razvitega umetnostnega sistema in s travmo nerealiziranih emancipatornih idealov komunizma. Mnogi ključni misleci, ki so sooblikovali današnje razumevanje sveta, od Kierkegaarda in Nietzscheja do Freuda, Lacana in Deleuza, so videli prav v ponavljanju nekega nerealiziranega potenciala iz preteklosti možnost subjektove svobode. "[Ponovitev] zadeva nek del preteklosti, ki nam povzroča nelagodje in nas žene, da ga odigramo (Agieren, kot pravi Freud), da ga ponovno uprizorimo, da ga izvedemo."

 
Priporočamo