SEDANJOST IN PRISOTNOST | ponovitev 4: Mikropolitične situacije
28. maj 2013 — 16. junij 2013
#
#
#
#
#

Marina Abramović, Stanislav Droždž, Miklos Erdely, Gorgona; Julije Knifer, Josip Vaništa, Tomislav Gotovac, Ion Grigorescu, Jiri Kovanda, Vladimir Kuprijanov, Dimitrije Bašičević Mangelos, Karel Miler, Jan Mlčoch, Andrej Monastirski, Skupina OHO; Iztok Geister, Matjaž Hanžek, David Nez, Marko Pogačnik, Tomaž Šalamun, Franci Zagoričnik, Jozef Robakowski, Klavdij Sluban, Mladen Stilinović, Ilija Šoškić, Petr Štembera, Raša Todosijević

 

Razstava Sedanjost in prisotnost: ponovitev 4 - mikropolitične situacije predstavlja izbor del iz zbirke Moderne galerije Arteast 2000+.

Lahko rečemo, da so bile povojne avantgarde, ki so predstavljene na razstavi, antirežimske, čeprav ne vedno z eksplicitno političnimi vsebinami. Politične so bile že s tem, da so delovala v javnem prostoru z različnim gestami, ki so ustvarjale določene mikropolitične situacije. V zvezi s tem lahko razstavo razdelimo na več posamičnih skupin del.

 

 

Body art, performans, instalacija: izolacija, marginalizacija in ranljivost postanejo estetske geste

V okviru tovrstne ustvarjalnosti so umetniki stopnjevali izkušnjo družbene izolacije, marginalizacije in ranljivosti. Vse tisto, kar je bilo značilno za sivi socialistični vsakdan, so umetniki v svojih performansih ozaveščeno podoživljali. Na ta način so družbena nesvoboda in oblike pritiska postali bolj vidni.

 

Umetnost in totalitarizem: soc art, retroavantgarda, alternativna kultura

V desetletju pred propadom komunističnega režima je umetnost postala bolj eksplicitno politična, delovala je tudi kot pomemben vzvod civilne družbe v borbi za demokratične spremembe. Predvsem retroavantgardni umetniki in predstavniki soc arta pa tudi nekateri predstavniki alternativne kulture osemdesetih let združujejo imaginarije različnih totalitarnih družb in na ta način opozarjajo na vse močnejša in vse očitnejša protislovja socialistične družbe.

 

Šolanje

Ohojevci so harmonijo skupnosti in njeno usklajenost s pokrajino iskali s "šolanjem" v dolini Zarica, na Sorškem polju in v Čezsoči. Težnje, ki so se izrazile v ohojevskem šolanju, so bile totalne in so po svoji notranji logiki zahtevale celovito realizacijo v življenju. To jih je konec leta 1970 pripeljalo do ideje o odpovedi svetu umetnosti in nato do umika v komuno v Šempasu. Umetniško delo se je ponovno pojavilo dve leti pozneje v obliki konceptov umetnosti kot skupinskega dela, pri katerem sodelujejo vsi člani komune, tudi otroci. Ustanovili so Risarsko šolo, risanje pa se je uveljavilo kot vsakodnevna večerna praksa, pri kateri so sodelovali tudi naključni gosti ali obiskovalci. Specifična praksa šolanja je povezana s fotografijami Klavdija Slubana, nastalimi v zaporih za mladoletnike v Franciji, bivši Sovjetski zvezi in Sloveniji, avtor pa jo je dopolnil še s fotografijami, ki so jih zaporniki naredili pod njegovim mentorstvom. Ko mladoletne delinkvente v raznih zaporih uči fotografiranja, se Sluban srečuje z eno od oblik socialnega obrobja, pa tudi z arhetipsko formo, ki se navezuje na urejeno in hierarhično arhitekturo jetnišnic in podobnih ustanov, ki sega k arhitekturi urejanja in discipliniranja. V tem smislu bi lahko bolj dobesedno razumeli pojem "disciplin", ki jih razstava povezuje, ureja in reprezentira, in bi muzej povezali s sistemi upravljanja in discipliniranja znanja oziroma vednosti.

 

Umetnost v javnem prostoru: ulične akcije kot anti-institucionalne in anti-ideološke geste

Medtem ko je oblast v socializmu tolerirala prezentacijo t.i. neuradne umetnosti v marginaliziranih prostorih, kot so bili recimo mladinski ali študentski centri, ateljeji umetnikov ali zasebna stanovanja, pa je bila bolj restriktivna do dogodkov v javnem prostoru. Zato so vse akcije v javnem prostoru, ki jih predstavljamo v četrti skupini takoj dobile politični anti-institucionalni in anti-ideološki predznak. Mnoge tovrstne akcije na cesti, ki so prestavljale minimalne odmike od česa vsakodnevnega ali pa provokacije, so v glavah mimoidočih premikale meje dovoljenega.

 

Uporaba jezika in materialnosti kot protipol etabliranih oblik umetnosti

V tej skupini so predstavljena dela, v katerih uporaba jezika in materialnosti predstavljala antipozicijo do etabliranih oblik umetnosti in ki so bila na sploh usmerjena proti umetniškemu establišmentu. S tem, ko so umetniki premeščali jezik javnega prostora v umetniški kontekst, so običajno opozarjali na njegovo izpraznjenost. Z vizualno, konkretno poezijo, uporabo materialnost barve, papirja, filmskega traku pa so opozarjali na samostojnost in neideološkost stvari.

 
Priporočamo