IZBOR DEL IZ ZBIRK Moderne galerije | Arteast 2000+ in iz nacionalne zbirke
Od 9. aprila 2019
#

V +MSUM-u smo predstavili že več postavitev zbirk Moderne galerije s poudarkom na zbirki Arteast 2000+. Zbirka Arteast 2000+ je prva muzejska zbirka, ki se je oblikovala in nastajala s poudarkom na vzhodnoevropskih povojnih avantgardah v širšem mednarodnem kontekstu. Od ustanovitve leta 2000 je zbirka zaslovela po tem, da podaja obsežen pregled umetnosti v regiji in, kar je morda najpomembnejše, omogoča vpogled v skupne družbenopolitične problematike, ki so v ospredju dela umetnikov v nekdanjih socialističnih državah, ter pri tem izrisuje, kako so se te države razvijale od šestdesetih let preko tranzicijskega obdobja v devetdesetih letih do sedanjega konteksta globalnega neoliberalnega kapitalizma. Leta 2011 je zbirka postala jedro novega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), ki deluje v sklopu Moderne galerije.

 

Prva postavitev zbirk v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova je nosila naslov Sedanjost in prisotnost in se je ukvarjala z različnimi oblikami časa. Naslednjih devet postavitev Sedanjosti in prisotnosti se je delno spreminjalo v smislu posebnega koncepta »ponavljanja«, nove postavitve pa so nosile naslove kot Ulica, Mikropolitične situacije, Instaliraj se!, Čas intimnih odločitev itd. Ponavljanje je bilo mišljeno kot še ena časovna dimenzija, ki smo jo dodali prvotnemu naboru časov.

 

Leta 2016 smo postavitev zbirke naslovili Nizkoproračunske utopije in v njej razvijali koncept zbirke kot orodja. Z razstavo smo spraševali, kakšen model muzeja ustreza večinoma slabim pogojem dela umetnikov in institucij v posocialističnem svetu ter obenem interesu, ki daje drugosti prednost pred identiteto, produkciji znanja pred nedvoumnimi kulturnimi trofejami, nastajanju pred institucionalizacijo. V odgovor na to vprašanje je razstava ponudila utopistični koncept trajnostnega muzeja.

 

V novi postavitvi izpostavljamo štiri sklope, ki jih širše poimenujemo ženske, spomeniki, umetnost-znanost in paviljoni.

V prvi skupini so dela Marine Abramović, Gete Brătescu, Vlaste Delimar, Olje Grubić, Katalin Ladik in Maje Smrekar. V vseh delih je v ospredju telo – politično, izmučeno, človeško-živalsko, žensko-moško, arhetipsko, pornografsko.

 

Tako je Marina Abramović v performansu leta 1974 svoje telo za šest ur postavila v vlogo objekta v galerijskem prostoru, obiskovalci pa so lahko počeli z njo, kar so hoteli. Geta Brătescu v instalaciji predstavlja aluzivne oblike stenske instalacije in risb, ki so videti kot proteze za izmaličeno in izmučeno telo. Sanja Iveković v kolažih sopostavlja dvojnosti, kot so kolektivno in osebno, politično in intimno, znotraj tega pa tudi dvojnost moškega in ženskega. Vlasta Delimar je spremenila poročni obred z Željkom Jermanom v performans, Katalin Ladik pa je leta 1971 v happening uvedla narodne, arhetipske in šamanske elemente ter jih kombinirala s poezijo. Olja Grubić je v performansu izvedla klasične stereotipe o ženski in moški seksualnosti, o organskem, cvetličnem, senzualnem, hkrati pa tudi o trdoerotičnem, medijskem, pornografskem. Maja Smrekar se v projektu ukvarja z razmislekom o humanizmu, ki je naravo postavil kot Drugega, ljudje pa smo stopili na vrh piramide, da bi prevladovali nad vsemi živimi organizmi.

 

V drugi skupini, ki se nanaša na temo spomenikov in se navezuje na dokumentarno razstavo o spomenikih, povezanih z drugo svetovno vojno v času SFR Jugoslavije, ki je nastala v seminarju »Umetnost za skupnostno rabo« na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani s sodelovanjem Moderne galerije, predstavljamo delo Arjana Pregla, katerega podoba temelji na javnem obeležju Draga Tršarja, s katerega je Pregl odstranil spomenik, na njegovo mesto pa postavil ustrezno povečano dekorativno hobi skulpturo. V performansu Györgyja Galántaia v sodelovanju z Julio Klaniczay in Guglielmom Achillejem Cavellinijem je šlo za poustvarjanje kompozicije kipa Vere Muhine Delavec in kolhoznica (1937) ter obenem dekonstrukcijo komunističnih simbolov ter izzivanja mestnega represivnega aparata. Avtoportret Zofie Kulik s palačo temelji na dveh nasprotnih si formah, na baročni sliki Marijino vnebovzetje in »stalinsko-gotski kreaciji« Palače kulture in znanosti v Varšavi. David Maljković v delu Again and again združuje veliko različnih del in elementov instalacij iz različnih nepričakovanih struktur, vzetih iz skladišča muzeja, ter zapuščenih stavb in spomenikov iz polpretekle zgodovine, ki jih postavlja drugega poleg drugega na navidezno neprimerne in nepričakovane strukture. Predstavljeni so tudi trije projekti avtorjev OHO, kolektiva IRWIN ter umetnikov Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, v katerih so soočene tri umetniške akcije, ki obravnavajo goro Triglav kot alegorijo geografskega, narodnega in državnega simbola in pripadajoče zgodovinsko konstituirane identitete.

 

V tretji skupini predstavljamo izbor del s področja umetnost-znanost. Mednje sodijo pionir računalniške umetnosti Edvard Zajec, Marko Peljhan, umetnik in raziskovalec, ki deluje na meji med umetnostjo, tehnologijo in znanostjo, Vadim Fiškin, ki z delom Kaj je na drugi strani? kaže tudi konstrukcijsko inventivnost, kozmično razmišljanje in, kar je najbolj tipično, nazorno povezavo z aktualnim znanstvenim raziskovanjem. Vuk Čosić v svojih umetniških projektih velikokrat uporablja ASCII grafiko kot vizualni in tehnološki relikt iz zgodovine računalniških tehnologij, ki je danes del hekerske folklore. ASCII projekti so tako del njegovega reflektiranja družbene recepcije tehnološkega razvoja. Kolektiv BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica v projektu Trackeds, združuje video, fotografijo, zvok in sledenje gibanju, za katerega so umetniki naredili posebno programsko orodje. Projekt umetnikov Dunje Zupančič, Miha Turšiča in Dragana Živadinova temelji na delovanju z visokotehnološkimi orodji in na osnovi logike suprematizma in konstruktivizma ter se ukvarja z raziskovanjem postgravitacijske umetnosti. Instalacijo Ksenomorfni objekti Andreja Škufce sestavljajo dizajnirane plastične črne plošče, ki dajejo vtis deloma prelivajoče se in deloma razbrazdane materije, ki še vsebuje sledi produktnega oblikovanja, vendar ni več namenjena telesom ljudi. Avtorsko delo Darka Fritza je predstavitev kronologije (Novih) Tendenc, gibanja, ki se je začelo kot razstava na navodilih zasnovane, algoritmične, generativne umetnosti v Zagrebu leta 1961, potem pa se je razvilo v mednarodno gibanje in mrežo umetnikov, galeristov, umetnostnih kritikov, zgodovinarjev in teoretikov.

 

V četrti skupini so predstavljena dela skupine OHO, predstavnikov neoavantgarde šestdesetih let, ter skupine Neue Slowenische Kunst, ki je v osemdesetih letih svoj umetniški kontekst gradila po retrometodah. Njihova dela so na razstavi zgoščena okoli dveh paviljonov kot fleksibilnih in avtonomnih arhitekturnih struktur, ki se ne osredotočata zgolj na umetniški predmet, ampak na umetnostno produkcijo, in s tem zastavljata vprašanje, kako naj se gradijo trajnostne strukture za zbiranje, hranjenje in predstavljanje »mest trajnosti« v posocialističnem svetu.

 

Poleg del skupine OHO je predstavljen tudi projekt Ištvana Išta Huzjana, ki je v formi knjige umetnika vzpostavil neposredno primerjavo akcij korejske umetniške skupine s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let The Korean Avant-Garde Association z umetniškim delovanjem skupine OHO.

 

Izbor del iz nacionalnih zbirk Moderne galerije in iz Arteast 2000+:

Marina Abramović | Miroslav Bałka | Walter Benjamin | Geta Brătescu | BridA | Barbara Čeferin | Vuk Čosić | Vlasta Delimar | Vadim Fiškin | György Galántai | Olja Grubić | Jenny Holzer | Ištvan Išt Huzjan | IRWIN | Sanja Iveković | Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša | Staš Kleindienst | Komar in Melamid | Neven Korda Andrič | Zofia Kulik | Katalin Ladik | David Maljković | kronologija [Novih] Tendenc (Darko Fritz) | Neue Slowenische Kunst (IRWIN, Laibach, Gledališče sester Scipion Nasice in Novi kolektivizem | OHO (Marko Pogačnik, Miljenko Matanovič, David Nez, Andraž Šalamun) | Alen Ožbolt | Marko Peljhan | Dan Perjovschi | Marika in Marko Pogačnik | Darinka Pop - Mitić | Marjetica Potrč | Kiril Prashkov | Arjan Pregl | Maja Smrekar | Tone Stojko | Andrej Škufca | Jane Štravs | Slaven Tolj | TV galerija | Lawrence Weiner | Dunja Zupančič::Miha Turšič::Dragan Živadinov | Edvard Zajc | Konstantin Zvezdočotov

 

V okviru postavitve sta na ogled tudi dva posebna projekta:

  • Razstava Življenja spomenikov, ki je nastala v seminarju »Umetnost za skupnostno rabo« na Oddelku za umetnostno zgodovino Univerze v Ljubljani s sodelovanjem Moderne galerije. 

  • Začasni slovenski plesni arhiv, ki je bil marca 2018 prenesen v varovanje Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, kjer Rok Vevar uprizarja živi arhiv v trajanju. Arhivar kot posameznik vstopa v institucionalni okvir, kjer ima prostorsko in materialno podporo, hkrati pa ohranja samostojnost.