V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na presečišču kontrakulturnega misticizma, poststrukturalističnega dvoma in nastajajočih medijskih tehnologij oblikoval nenavaden filmski impulz: posneti tisto, kar se izmika očem, narediti svet viden preko senzoričnega rituala, ki postane kanal za komunikacijo pri odkrivanju nevidenega.

V zgodovini umetnosti so telesa pogosto nosila pomen, ki je presegal njihovo fizično prisotnost. Bila so simboli moči, idealov, discipline, pa tudi orodja ideološkega nagovarjanja. Umetniško delo Bereitschaft je sodoben poseg v to dolgo tradicijo, v katerem se prepletata zgodovina totalitarne estetike in sodobna vizualna kultura družbenih omrežij.