MG+MSUM

MG+MSUM | PRIPRAVA NA MATURO

Dragi maturanti!

 

Ker zaenkrat še ne vemo, kdaj in v kakšni zasedbi si bomo lahko skupaj ogledali razstavo del iz naše zbirke umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji, smo vam kot dodatno pomoč pri pripravah na maturo pripravili kratek povzetek našega običajnega maturitetnega vodstva. 

 

Maturitetno vodstvo v Moderni galeriji po navadi traja 90 min, vsebinsko je zelo bogato in interaktivno – vaša vprašanja in komentarji, skupna razmišljanja ter pogovori ob delih pa ustvarjajo posebno vzdušje, ki ga je nemogoče pričarati v tekstualnem povzetku.

 

Vendar pa ima virtualni sprehod tudi svoje prednosti. Samo s klikom miške boste v hipu odpotovali in podrobneje raziskali željene vsebine, si ogledali umetnine v spletni bazi MG+MSUM, ali pa prebrali več o izbranem umetniku. Zato bodite pozorni na dodane povezave znotraj besedila. Dela in umetnike, ki jih omenja maturitetni katalog, smo dodatno poudarili z modro barvo.

 

Ob začetku vsakega vodstva se vam najprej predstavimo s kratkim pregledom zgodovine Moderne galerije. Pri tem posebej poudarimo imena kot so Izidor Cankar, Edvard Ravnikar, Jože Plečnik, Le Corbusier, Gojmir Anton Kos, Zoran Kržišnik… imena, s katerimi ste se pri umetnostni zgodovini zagotovo že srečali. Naj misli potujejo do znanja, ki ga že imate! Po katerih dosežkih jih poznate, katera njihova dela bi lahko našteli?

 

Obiskovalci razstave del iz zbirke Moderne galerije 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi imajo na voljo dve smeri ogleda [PDF] mi bomo izbrali kronološko pot, da bi spoznali vsa dela, ki vas lahko čakajo na »zrelostnem izpitu«.

 

Priporočamo, da si pred tem virtualnim vodstvom za boljšo predstavo ogledate fotografije postavitve v razstavnih prostorih.

 

Naš sprehod pričenjamo v prvi razstavni dvorani (Foto 1) pri umetnosti impresionizma, ki se časovno umešča na prelom 19. v 20. stoletje. Najprej se ustavimo ob slikah Riharda Jakopiča in fotografijah njegovega paviljona, ki je do 60-ih let prejšnjega stoletja stal v Tivoliju. Rihard Jakopič (biografija) je bil zelo pomembna figura v tem obdobju, ne samo kot slikar, temveč tudi kot promotor takratne (sodobne) umetnosti. Razstavni paviljon je postavil leta 1908 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija (biografija); zgrajen je bil po zgledu dunajske secesije. Jakopičev paviljon je bil prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji, kjer so vse do druge svetovne razstavljali slikarji, kiparji in fotografi. Poleg izbora slik slovenskih impresionistov, so na steni tudi plakati in fotografije, ki kažejo, kakšen videz so imele takrat umetniške razstave (Foto 2), stene so bile okrašene s tapetami, na tleh so stale lončnice, poleg slik pa so bili obiskovalcem na ogled tudi razstavni katalogi (arhiv katalogov).

 

Kaj opazite, če pozorno pogledate okoli sebe?

 

Katere motive zasledimo na delih štirih slovenskih impresionistov: Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matija Jame in Mateja Sternena? Kot vidite, so njihovi motivi osredotočeni predvsem na upodabljanje lirične krajine. Prav to, in pa spogledovanje s simbolizmom, ekspresionizmom ter že omenjene značilnosti dunajske secesije, jih loči od njihovih francoskih predhodnikov, ki so v glavnem črpali navdih iz urbanega družabnega življenja (kavarne, prizori v mestnih parkih, promet na ulicah, ki ga zaznamuje hitrost, hitro spreminjanje motiva…).

 

Z impresionizmom slovensko slikarstvo »vstopa v modernizem«. Ali lahko razložite, kaj to pomeni? Katere značilnosti moderne umetnosti lahko prepoznate na primer na sliki Save, Riharda Jakopiča?

 

Rihard Jakopič, Sava (Sava pri Mednem), olje na juto, 70.5 x 100 cm, 1992

 

Kljub temu, da impresionistične slike dajejo občutek hipnega vtisa, ki ga je slikar ujel na platno, so si impresionistični slikarji pri slikanju prizora običajno pomagali s fotografijo. Tako je na primer Sejalec Ivana Groharja (sliko najdete v Narodni galeriji v Ljubljani) nastal po fotografiji Avgusta Bertholda, prvega akademskega fotografa. Ker je Berthold prijateljeval z našimi impresionisti in fotografiral v podobnem slogu, bi ga lahko imenovali kar peti slovenski impresionist. V Moderni galeriji si poleg impresionističnih slik lahko ogledate fotografije Bertholdovega učenca, Frana Krašovca (Nebotičnik, Perilo, Perilo in sankajoči se otroci), pri katerih prav tako prepoznamo impresionistične značilnosti. Če želite slovenskim impresionistom nameniti več pozornosti, vam predlagamo, da vzamete v roke knjigo Beti Žerovc, Slovenski impresionisti.

 

Pot nadaljujemo proti sredini dvorane. Tam stoji kip Zamorjeni cvet (Hrepenenje) Toneta Kralja (Foto 3), ki kot da simbolno zaznamuje točko prehoda iz impresionizma v ekspresionizem, saj ga odlikujejo značilnosti obeh umetniških smeri. Kako bi nekomu, ki prvič sliši za ta dva pojma, pojasnili razliko? Ali, in kako nam pri tem lahko pomagata besedi impresija in ekspresija?

 

 

Ekspresionizem v slovenskem prostoru je v veliki meri odgovor na družbene razmere po prvi svetovni vojni. Na razstavi se sprehodimo mimo kiparskih in slikarskih mojstrovin bratov Toneta in Franceta Kralja. Ob kipu Umetnik (Foto 4) se osredotočimo na povojni čas in umetnikov notranji svet, ki se zrcali skozi umetnino.

 

Ustavimo se ob Francetovem Družinskem portretu (Foto 5) ter Kmečkih in mestnih otrocih (Foto 6), ob Kmečki svatbi (Foto 7) Toneta Kralja; pa skupaj poiščemo poteze ekspresionizma in druge elemente teh umetniških del, zaradi katerih bi naš pogovor tekel tudi o novi stvarnosti.

 

Nikakor ne izpustimo grafik Božidarja Jakca (v maturitetnem katalogu najdete Koncert (Foto 8) in del Vena Pilona, Tihožitje s hruško (Foto 9). Pilonov Portret Marija Kogoja (Foto 10) je razstavljen v okviru avantgarde 20-ih let.

 

V tej razstavni dvorani se srečamo tudi z nekaterimi umetniškimi deli iz tridesetih let dvajsetega stoletja.

 

 

Srečamo se na primer z barvnim realizmom Gojmirja Antona Kosa (Tihožitje z vinskim kozarcem (Foto 11), Zdenkom Kalinom, ki je gibanje spretno ujel v Otroških igrah (Foto 12), z nadrealističnimi prvinami pri Francetu Miheliču in Stanetu Kregarju (Foto 13).

 

V umetnosti dvajsetega stoletja se pojavijo mnogi tako imenovani »izmi«. Nekaj smo jih že omenili: impresionizem, ekspresionizem, barvni realizem, nadrealizem. Ali bi znali razložiti vsakega od njih? Bi lahko našteli še kakšnega?

 

Kaj pa konstruktivizem, ki je na primer pomembna smer znotraj poglavja avantgarde na Slovenskem (Foto 14)?

 

Avantgardna umetnost je zelo pomembna za razvoj umetnosti dvajsetega stoletja, saj je prekinila tradicijo upodabljajoče umetnosti, kot smo jo na razstavi spoznali do sedaj. Avantgardni umetniki so želeli ustvariti »novo umetnost za novega človeka«, delovali so na več umetnostnih poljih, svoja radikalna stališča do umetnosti in njene vloge v družbi pa so izražali z manifesti in slogani. Nekaj si jih lahko preberete na stenah dvorane (Foto 15), ki daje občutek kot da smo v notranjosti časopisa (Foto 16). 

 

 

Posebno vlogo pri širjenju avantgardističnih idej in konstruktivističnih oblik, ki jih je preko izkušnje šolanja v Bauhausu prinesel Avgust Černigoj, je pri nas imela revija Tank (povezava na arhiv).

 

Avgusta Černigoja (biografija) zagotovo poznate tudi kot avtorja Portreta Srečka Kosovela (Foto 17), prav poseben doprinos umetnosti takratnega časa pa ima tudi Tržaški konstruktivistični ambient. () V Moderni galeriji si lahko ogledate njegovo (drugo) rekonstrukcijo imenovano Tržaški konstruktivistični ambient  rekonstrukcija št. 1½ (KSEVT Kabinet čudes, Tržaški konstruktivistični ambient Od srednjeevropske prestolnice do levitacijske umetnosti. v: Delo, 2. april 2015), kar pomeni, da je so po originalnih načrtih ponovno izdelali ambient, kot je bil leta 1927 v Trstu (opis dela).

 

 

V dvorani, ki sledi, si lahko ogledamo t.i. partizansko umetnost (Foto 18), ki je nastala v času druge svetovne vojne, pa tudi kasneje, v kontekstu »narodnoosvobodilnega boja«. Ob plakatih, grafikah, slikah in kipih lahko razmislimo o različnih vlogah, ki jih je umetnost in kultura imela skozi zgodovino, ter o kulturno emancipacijski vlogi, ki jo je opravljala v času odpora proti fašizmu in nacizmu. Na razstavi imamo dela slovenskih uveljavljenih modernističnih umetnikov (Marko Šuštaršič, Jakob Savinšek, Ive Šubic), ki so nastala po vojni kot refleksija na travmatične dogodke, pa tudi druga, v glavnem grafična dela Božidarja Jakca, Draga Vidmarja, Nikolaja Pirnata, Franceta Miheliča in Alenke Gerlovič z bolj angažirano vsebino. Na ogled so tudi fotografije Janeza Marenčiča, Slavka Smoleta in Marijana Pfeiferja ter dela drugih umetnikov, ki so nastajala med vojno kot del propagandistične literature. Pri nekaterih lahko najdemo elemente avantgardne umetnosti, ki govori skozi udarne slogane in dramatične risbe.

 

Ko se preselimo na drugo stran dvorane, preidemo v svet »visokega modernizma« (Foto 19). Pobrskajte po spominu: katere znane slovenske umetnike bi umestili v modernizem 50-ih in 60-ih let prejšnjega stoletja? Vam Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Zoran Mušič, Jakob Savinšek, Stane Kregar, Janez Bernik, Drago Tršar, Slavko Tihec zvenijo znano? Vsak od njih se je v slovenski umetnostni zgodovini uveljavil s prepoznavnim stilom, ki ga lahko podrobneje spoznate v nadaljevanju.

 

V tujini najbolj cenjeni slikar Zoran Mušič je na razstavi predstavljen z zgodnejšim abstraktnim delom Preprosta ograda (Foto 20) in dvema slikama iz znamenitega cikla Nismo poslednji (Foto 21), ki je nastal na podlagi njegove izkušnje bivanja v koncentracijskem taborišču. Še do 5. julija 2020 si lahko na razstavi del iz zbirke ogledate tudi izjemno pomembne Mušičeve dachauske risbe (začasna razstava Zoran Mušič: Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua, 27. februar 2020 — 5. julij 2020), ki jih je umetnik risal v času bivanja v taborišču, po vojni pa so se izgubile in se pred leti znova našle v Italiji. Če vas zanima več o teh risbah, prisluhnite kustosu razstave Marku Jenku (video vodstvo).

 

V osrednji dvorani slovenskega modernizma dominira slika Marija Preglja Pompejansko omizje (Foto 22). Pri tem delu si vzemimo malo več časa za ogled, saj vas lahko doleti tudi v esejskem vprašanju. Najprej se osredotočimo na njene formalne značilnosti: opazujemo poteze moderne figuralike  deformirane človeške figure, ploskovito obravnavo prostora, teksturo barvnih nanosov, kolažno tehniko, barvno nasičenost … Poiščemo prepoznavne motivne elemente: raztelešeno žensko telo, okostje ptice, pri čemer se spomnimo antičnih mitov ter poskušamo najti povezave med Pregljevim delom in simboliko grške mitologije. V mislih odpotujemo še do drugih motivov vanitasa, ki jih že poznate. Vanitas ali po latinsko »memento mori« (zavedaj se smrti), je bil v zgodovini umetnosti, posebno v nizozemskem baročnem slikarstvu tudi poseben slikarski žanr, ki opominja na človeško umrljivost, minljivost.

 

Ko govorimo o evropski zgodovini umetnosti, ali vas Pregljeva slika spomni tudi na kakšno drugo umetniško delo? Mogoče na svetovno znano Picassovo Guernico?

 

O Pompejanskem omizju Marija Preglja si lahko več preberete tudi v kratkem tekstu kustosinje Moderne galerije Martine Vovk [PDF] ter članku za nekdanjo spletno rubriko časopisa Delo Kabinet čudes Mihe Valanta. Za obsežnejše branje o slikarju in njegovem delu pa je na voljo katalog retrospektivne razstave Marija Preglja iz 2018, kjer Pompejansko omizje med drugim analizira umetnostni zgodovinar in pesnik Miklavž Komelj.

 

Marij Pregelj je bil tako kot Mušič med vojno interniran v koncentracijskem taborišču, tudi njegovo slikarstvo močno zaznamuje osebno izkustvo vojnih grozot, kar lahko med drugim prepoznamo po ekspresivni uporabi rdeče barve in deformirane figuralike. Povsem drugačna pa je barvna skala tretjega slovenskega slikarskega predstavnika visokega modernizma, Gabrijela Stupice. Razstavljena dela lahko razdelimo na temno (Foto 23) in svetlo (Foto 24), belo obdobje. Stupica se je v svojih delih ukvarjal z intimnim svetom, z nizanjem simbolov je v svoja dela prinašal osebno, skrivnostno poetiko. Opazimo lahko njegovo zanimanje za otroški svet pri sliki Miza z igračkami (Foto 25), večkrat pa je upodabljal tudi svojo hčerko Marijo Lucijo, na primer Avtoportret s hčerko (Foto 26), Zmagoslavje Flore (Foto 27).

 

Poleg elementov modernizma, ki smo jih že našteli, se je Stupica naslonil tudi na tradicijo evropskega slikarstva, predvsem na imena kot so Rembrandt, Velazquez, Goya. Na katero znano Rembrandtovo delo vas spomni slika Pred sprevodom (Foto 28). Naj vam pomagamo z namigom: na spletu poiščite Nočno stražo holandskega slikarja ter na hitro primerjate barvno paleto, upodabljanje svetlobe (v tem primeru chiaroscuro, svetlo-temno), kompozicijo s Stupičevo sliko. Kaj ste ugotovili?

 

Ko ni že prej omenjene razstave Mušičevih dachauskih risb, ki ima posebno zanimiv način postavitve, ki so si ga zamislili arhitekti biroja Bevk Perović, ki so tudi prenovili stavbo Moderne galerije, si v tej razstavni dvorani lahko ogledamo modernistične kipe Draga Tršarja in Jakoba Savinška.

 

 

Težko bi se sprehodili mimo Tršarjevih skulptur v bronu, ne da bi opazili njihovih prostorskih razsežnosti, teže in tudi abstraktne govorice konkavnih in konveksnih oblik. Kipe Draga Tršarja lahko pogosto srečate tudi v javnem prostoru (na primer na Trgu republike v Ljubljani), na zelenici pred Moderno galerijo sta dva: Ljudje v perspektivi I (Foto 29) in Manifestanti I (Foto 30), v razstavni dvorani pa je najprepoznavnejši JO-JO  (Človek v času in prostoru I (Foto 31), ki stoji poleg abstraktnih kipov Jakoba Savinška. Lepa primera skulptur, kjer oblika kipa skuša ponazoriti abstraktno vsebino sta na primer Savinškova Laž (Foto 32) in Mora (Foto 33), pri Ženskem torzu  (Foto 34) pa je poleg abstraktno oblikovanega ženskega telesa v belem marmorju, potrebno opozoriti tudi na spretno igro svetlobe in sence na zglajeni površini kamna. Moderna galerija v svoji zbirki hrani tudi Portret Mile Krečič (Foto 35), a ta trenutno ni umeščen v stalno postavitev. Kljub temu pa si ga lahko ogledate na virtualnem sprehodu po zbirkah Moderne galerije, kjer lahko poiščete tudi druga dela iz depojev. Kaj vse hrani Moderna galerija v depojih, pa si lahko ogledate tudi v spletni seriji Iz depojev.

 

Slikar Stane Kregar je v modernistično slikarstvo na Slovenskem prinesel elemente nadrealističnega slikarstva (njegovo sliko Lovec v jutru iz leta 1937 smo videli že v drugi dvorani, več o tej slikarjevi fazi si lahko preberete tukaj. Kregarjeva slika Po žetvi (Foto 36) ni povsem abstraktna, saj v sicer ne povsem realističnih oblikah vendarle lahko še prepoznamo polja, žito ... Sugestiven je tudi naslov slike. Katere elemente abstraktnega slikarstva prepoznaš na tej sliki? Ali bi jo lahko primerjal/a s kipi Jakoba Savinška?

 

Četrta razstavna dvorana prinaša veliko novosti, eksperimentov in raziskovanja v umetnosti.

 

Del dvorane je namenjen tudi Mednarodnemu grafičnemu bienalu, ustanovljenemu leta 1955. Mednarodni grafični bienale je bil zelo pomembna prireditev, saj je vsaki dve leti slovenskim umetnikom omogočil soočenje in seznanjenje z dosežki in novostmi v grafiki po svetu. Ustanovitelj bienala je bil takratni ravnatelj Moderne galerije Zoran Kržišnik, zato je imela pomembno podporno vlogo pri njegovi produkciji in kasnejšem razvoju Ljubljanske grafične šole prav Moderna galerija. Na stalni postavitvi si trenutno lahko ogledamo Debenjakovo grafiko Kraška kariatida, Miheličevega Mrtvega kurenta, Spacalov Kraški portal in Bernikovo Pismo.

 

Če se sprehodimo na drugo stran dvorane in nadaljujemo misel o abstraktnem slikarstvu, ki smo jo pričeli s Kregarjem, nam Veliko pismo Franceta Bernika (Foto 37), ilustrira lastnosti t. i. informela šestdesetih. To so zavestno odpovedovanje formi (od tod tudi ime), dodajanje nanosov barv in drugih materialov na površino slike, ki včasih izgleda že skoraj reliefno. Eksperimentiranje pa se ne dogaja le na slikarskem področju, ampak tudi v kiparskih delih (Foto 38), na primer pri Kinetičnih objektih Slavka Tihca (Foto 39) ali pa svetlobnem objektu SO IV Dušana Tršarja (Foto 40). Kiparska dela niso več izoblikovana v kamnu ali bronu, ampak se širijo v prostor in spreminjajo v ambiente. Pri Tihcu ne gre prezreti natančnega razmisleka in eksperimentiranja z materiali ob izdelavi kinetične umetnosti, pri Tršarju pa uporabe novega umetnega materiala, pleksi stekla in neonske svetlobe. Obe deli, Kinetični objekt in SO IV (Foto 41), v izvedbi druži uporaba svetlobe in električne energije. Več o Tršarjevih svetlobnih objektih si lahko ogledate v seriji Aritmija.

Šestdeseta leta umetnosti na Slovenskem je posebej zaznamovala dejavnost neoavantgardne umetniške skupine OHO (povezava na zbirko), ki je v začetni fazi združevala več polj umetnosti: likovne umetnike, literate, filmske ustvarjalce, teoretike. OHO je doživel številne razvojne faze, običajno pa se deli na tri obdobja. V prvem, od 1966 do konca leta 1968, je bil precej širok in neformalen, njegova dejavnost pa je temeljila na teoriji reizma. V drugi fazi, med letoma 1969 in 1970, se je preusmeril na polje sodobne, inovativne umetnosti in vpeljal v slovensko umetnost mednarodno uveljavljene pojave in tokove: arte povera, procesualno umetnost, pokrajino in telo kot izrazno sredstvo. V sklepnem obdobju se je skupina preobrazila v skupnost, ki se je usmerila v ezoterično obliko 'transcedentalnega' konceptualizma in posluževala prijemov telepatije in svojevrstne ekološke drže. OHO se je leta 1971 samoukinil, Marko Pogačnik in prijatelji pa so v Šempasu ustanovili komuno Družina v Šempasu.

 

Skupina OHO, ki so jo sestavljali Marko Pogačnik, Milenko Matanovič, Drago Dellabernardina, David Nez in Andraž Šalamun, je delovala med letoma 1966 in 1971. Dela skupine OHO si lahko ogledamo v Moderni galeriji in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.V Moderni galeriji so dela, imenovana artikli, razstavljena na prav posebni konstrukciji v obliki črk OHO, ki si jo je zamislil Marko Pogačnik (povezava na video z dogodka Zaslišanje Marka Pogačnika). Poleg škatlic vžigalic (Foto 42) in knjig OHO-ja (Foto 43) si lahko ogledate tudi njegove Mavčne odlitke stekleničk in drugih predmetov (Foto 44), ki jih je prodajal na kranjski tržnici. Ohojevci so bili znani po svoji igrivosti, konceptualni umetnosti, land artu, ready made-u, performansih, hapeningih. V polje umetnosti prinesejo veliko novosti s svojim netradicionalnim delovanjem in razumevanjem umetnosti kot prakse, ki ne poteka ločeno od vsakdanjega življenja. Lep primer njihovega umetniškega delovanja v naravi je Matanovičeva (povezava na samostojno razstavo) akcija Žito in vrvica (Foto 45). Več o tej najpomembnejši neoavantgardni skupini si lahko preberete v razstavnem katalogu, ki ga je Moderna galerija izdala leta 2007. Pripenjamo vam tudi kratek oris skupine naše kolegice Ane Mizerit, ki je izšel v Delovi rubriki Kabinet čudes, o transcedentalnih projektih skupine OHO pa vam pripoveduje kustos Igor Španjol v seriji ARTEMIJA.

 

Po tolikih novostih v umetniškem delovanju so se pojavila neizbežna vprašanja: Kaj pa sedaj? Je še mogoče narediti sliko? Kako?

 


Tako kot umetniki (Andrej Jemec, Gustav Gnamuš, Sergej Kapus, Tugo Šušnik, Tanja Špenko idr.) tudi mi na vodstvu pozornost usmerimo k raznolikim formatom, naboru materialov in barvnim nanosom. Opazimo, da je nemogoče najti katerikoli neposredno spoznavni motiv, lahko pa spremljamo, kako slike pred našimi očmi postanejo dokumenti procesov (običajno kar brez naslova), ter ugotovimo, da čopič še zdaleč ni bil edini pripomoček pri ustvarjanju. Pri marsikaterem delu se vprašamo: gre za sliko ali skulpturo? Vprašanje pride v poštev tudi pri Sliki št. 4, delu Tanje Špenko, ki je prav tako predstavljeno v ARTEMIJI.

 

V zadnjih dvoranah stalne razstave si lahko ogledamo pregled umetnosti osemdesetih let prejšnjega stoletja. V tem času je najizrazitejši stil t.i. postmodernizem, ki ne prinaša ene velike zgodbe, temveč se z različnimi elementi navezuje na različna prejšnja obdobja, brez zgodovinske linearnosti. Postmodernizem se vrača k pripovednosti, mimetičnosti, dekorativnosti, odprtosti. Da bi nam tudi razstavni prostor spregovoril o kompleksnosti časa, ima zadnja dvorana obliko dolgega labirinta, znotraj katerega so predstavljeni različni avtorji.

 

 

Avtorji ustvarjajo t. i. »avtopoetike«, ubirajo individualne poti in ustvarjajo svoje avtorske mitologije (Emerik Bernard, Foto 46). Preobrat v umetnosti, ki ga označujemo kot »umetnost nove podobe«, se po sedemdesetih (za katero smo izpostavili odsotnost neposredno spoznavnih motivov) vrača k figuraliki.

 

Zelo ilustrativen primer je Šalamunov Bizon, o katerem izveste več iz prispevka kustosinje Martine Vovk v seriji Artemija in prispevku za Kabinet čudes, podobne elemente lahko opazimo tudi pri poliptihu Živka Marušiča, Uspavanka ali tri krave za štiri (Foto 47) Velik vpliv ima tudi ulična umetnost, grafiti, punk … Slednje lahko opazimo pri umetniškem delu Povšetova mast bi fri (Foto 48) umetnika Jožeta Slaka – Đoke.

 

Eden najpomembnejših fenomenov v slovenski umetnosti osemdesetih let je umetniški kolektiv Neue Slowenische Kunst (NSK), ki je bil sestavljen iz petih skupin (Laibach, IRWIN, Gledališče Sester Scipion Nasice, Novi kolektivizem). NSK je prav tako deloval na različnih umetnostnih področjih (likovna umetnost, glasba, gledališče, oblikovanje), njihov temeljni princip pa je bil retroavantgarda (Foto 49). Ali opazite ponovno igro z besedo avantgarda? Pri skupini OHO smo govorili o neoavantgardi (neo=novo, nova avantgarda), tukaj pa govorimo o retroavantgardni skupini, kar je na nek način nezdružljivo, paradoksalno (beseda retro dobesedno pomeni nekaj kar je zadaj, nazaj, avantgarda pa je originalno vojaški izraz, ki označuje vojake v prvi črti, ki pogumno stopajo naprej, raziskujejo neznano). Izzivalni elementi, provokacije, igre z besedami, in značilna uporaba vizualnih elementov, ki izhajajo iz ruske zgodovinske avantgardne umetnosti in Kazimirja Maleviča, so značilni za vse skupine znotraj NSK.

 

Težko je govoriti o kompleksnih izrazih kot so retroavantgarda, retroprincip, eklekticizem, če si ne moremo skupaj ogledati del v zadnji razstavni dvorani. Podrobnejšega pogleda je vredno predvsem delo Kapital umetniške skupine IRWIN (Foto 50), saj je tako kot Pregljevo Pompejansko omizje na seznamu za maturitetni esej.

 

Serijo Kapital določa pet slik, ki imajo v sredini jelena, »kapitalca«. Delo, ki ga vidite na steni zadnje dvorane Moderne galerije je tudi nekakšna kompilacija IRWINOVIH motivov, ki sega od leta 1987 do 2008. Na njih vidimo značilni »Malevičev« križ, ki se kombinira s t.i. latinskim, krščanskim križem, motiv Triglava, ki je predstavljen na nekakšen računalniški, »spikslan impresionistični« način, skodelica kave s križem, ki nastopa na sliki kot »ready made« Kot vidite, se motivi se navezujejo na slovensko umetnostno zgodovino (impresionisti, Kofetarica Ivane Kobilica), nacionalno identiteto (simbol Triglava), slike pa so v za IRWINe značilnih težkih okvirjih. Naslov Kapital je uporabljen simbolično. Serija Kapital skupine IRWIN je začela nastajati jeseni leta 1990 še v času socialistične Jugoslavije in je bila končana leta 1991, ko socialistična Jugoslavija tako rekoč ni več obstajala. Prvo delo z naslovom Kapital je torej nastalo v času, ko se je en družbeni red umikal drugemu, in ko so bile s fasad stavb političnih organizacij, kot je bila Zveza komunistov, odstranjene table z njihovimi imeni. IRWIN je v tistem času brez težav dobil te table, jih namestil na vsako od petih slik in nanje napisal kapital. Te table so tako v trenutku dobile novo življenje in označile izkušnjo socializma kot kapital skupine IRWIN. Ko je začel IRWIN te slike razstavljati še skupaj z nagačenimi živalskimi trofejami, je postal koncept kapitala še večplastnejši; trofeje kot simboli moči (vladajočega razreda) govorijo v IRWINovem kontekstu tudi o tem, da je umetnost trofeja takega ali drugačnega sistema, da je v enaki meri koristna ideologiji kot kapitalu.

 

Obsežno besedilo o kolektivu NSK si lahko preberete tukaj, nekatera njihova dela, ki so bila predstavljena na retrospektivni razstavi leta 2015 v Moderni galeriji, pa si lahko ogledate tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.

 

Razstava del 20. stoletje. Kontinuitete in prelomi se kronološko končuje v začetku devetdesetih let. Več del avantgardne umetnosti boste lahko spoznali ob obisku Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, kjer se postavitev del iz zbirk Moderne galerije nadaljuje skupaj z deli iz pionirske zbirke vzhodnoevropske umetnosti Arteast 2000+, ki med drugim vsebuje delo Ritem 0 svetovno znane umetnice performansa Marine Abramović (Foto 51), o katerem si lahko preberete več v pripetem opisu dela.

 

Smo pri koncu ogleda, ko vam lahko samo še zaželimo veliko sreče ter zbranih misli ob maturitetnem preizkusu!

 

Če imate kakršnakoli vprašanja in željo po raziskovanju vas vabimo, da nam pišete na izobrazevanje@mg-lj.si ali nas pokličete po telefonu: 01/24 16 804/808.

 

Vodstvo smo pripravile: Lucija Cvjetković, Janja Zupančič in Adela Železnik.

Priporočamo
Spletna razstava