»Lažje je graditi piramide kot pa intimo,« je pred leti dejal Brane Mozetič. Pesnikova metafora, ki poudarja, kako izjemno zahtevno, krhko in osebno je grajenje intimnosti v primerjavi s fizičnim naporom, četudi gre za velikanske strukture, je primerna za opredelitev tokratnega izbora iz zbirk Moderne galerije. Izbrani, prevladujoče prostorski oziroma kiparski podvigi so hkrati rezultat organizirane fizične sile in odraz kompleksnih čustev in ranljivosti. Povečini kažejo na neločljivost naše fizične in mentalne strukture, prepletajo reference in spomine z vizijami in duhovitostjo, so zatočišča in telesa obenem. V času globalne destrukcije dvomijo v razvojni potencial ruševin in se sprašujejo, kako dati obliko nečemu tako fluidnemu, kot je denimo mesto, kapital ali identiteta. Zato ni naključje, da gre večinoma za dela velikih formatov in zapletene, premišljene in ambiciozno zasnovane vizualne organizme, ki se gradijo eden ob drugem in razvijajo kot zaokroženi in bolj ali manj vase zaprti svetovi. Glede na heterogeno naravo zbirk in potrebo po umestitvi del, ki jih sestavljajo, v čas in prostor, je pričujoči izbor začasen in neposplošljiv. Izbrana dela prihajajo iz različnih virov, pomemben je delež novejših pridobitev in donacij, za katere se najlepše zahvaljujemo.
Kustos razstave je Igor Španjol.
Maruša Sagadin: Golobčki v slepih kotih (2023)
V sklopu razstave Graditeljice: izbor iz zbirk je trenutno na ogled serija štirih del umetnice Maruše Sagadin z naslovom Golobčki v slepih kotih (2023), ki zajema dela Slaba šala (2023), Golobček (Trebušček) (2023), Golobček (Nosovi) (2023) in Golobček (Jeziki) (2023).
Maruša Sagadin v svojih instalacijah izhaja iz arhitekturnih elementov v javnih prostorih, kot so stebri, oboki, pročelja in klopi. A umetnica se ne omeji le na prevajanje teh form, ampak razširja njihovo osnovno strukturo. Na stebrih se tako znova in znova pojavljajo telesne oblike kot na primer modri nosovi, rožnati trebuhi in jeziki – Golobčki. Dele telesa, ki izstopajo že po barvi in kontrastu z ometanimi stebri, še bolj poudarja njihova gladka, sijoča površina. Pozornosti pa ne zbuja le izrazita telesnost tridimenzionalnih skulptur, ampak tudi novi asociativni prostori, ki se pri tem odpirajo. Najvišji steber na razstavi, Golobček (Trebušček), služi obenem tudi kot nosilec abstraktnega košarkarskega koša, okrašenega z bižuterijskimi perlami in verižicami. V nasprotju s tem je delo Slaba šala, v katerem okrog trupa plešejo hruške debeluške. Delo je humorna reinterpretacija ulične svetilke, katere svetlobni soj tu nadomesti živo rumena barva.
Posamezna dela so kombinacije različnih motivov, ki ostajajo prepoznavni sami po sebi, obenem pa skupaj tvorijo novo obliko. Elementi urbanega prostora so združeni z deli telesa in referencami iz popularne kulture v igrivo, subverzivno podobo. V tem Maruša Sagadin združuje tradicijo postmodernega arhitekturnega jezika in pluralistično stališče. Navaja tradicionalne in sodobne stilistične elemente in jih združuje v humorni instalaciji.
Z Golobčki v slepih kotih umetnica daje tudi malo opaženim mestom na periferiji našega pogleda nov pomen ali pa osvetljuje skrite pomene, kot pravi kustosinja Schirn Kunsthalle Frankfurt Marie Oucherif. Tako se spremeni izvorna funkcija avle muzeja kot kraja prehoda ter nastane kraj zadrževanja in izmenjave misli. Instalacija Maruše Sagadin nam nazorno pokaže, kako lahko umetnost obravnava prostore in prostorske teme ter jih razširja tako arhitekturno kot tematsko.
Maruša Sagadin deluje na presečišču kiparstva, arhitekture in jezika. Njena dela zaznamujejo igrivost, žive barve in subtilna kritika družbenega prostora. Z uporabo vsakdanjih materialov in humorne forme ustvarja prostorske intervencije, ki gledalca povabijo k razmisleku o odnosu med umetnostjo, prostorom in družbo.
Umetnico zastopa galerija Christine König na Dunaju.
