Lydia Hamann & Kaj Osteroth, Admiring Polvo de la Gallina negra, mistresses of feminist art, Oil on canvas, 115 x 160 cm, 2016

Kustosinje: Bettina Knaup, Iva Kovač in Mónica Mayer

Odprtje: četrtek, 23. april 2026, ob 19. uri

»Zame je delo z arhivom akt samoobrambe proti indiferentnosti, nevidnosti in cenzuri, ki jo povzročata nevednost ali moč.« – Mónica Mayer

Razstava Arhivske verižne reakcije izhaja iz skupnega projekta, namenjenega povezovanju in aktiviranju pomembnih, a prekarnih arhivov feministične umetnosti. S tem, ko naslavlja zgodovinski izbris žensk* in spolno nekonformnih, kvir feminističnih umetnic, si projekt prizadeva preprečiti izginotje feminističnih arhivov in poudarja nujnost mreženja in izmenjave med arhivi v različnih kontekstih po vsem svetu. Projekt arhivov ne obravnava izključno kot statičnih skladišč, temveč jih izpostavlja kot dinamične družbene tvorbe, ki zahtevajo nenehno oskrbo, vzdrževanje in izmenjavo.

Projekt povezuje arhiv Pinto mi Raya (Ciudad de México), ki sta ga vzpostavila umetniški dvojec Mónica Mayer in Víctor Lerma in se osredotoča na eksperimentalno umetniško produkcijo in pisanje od 70. let prejšnjega stoletja dalje, s posebnim poudarkom na feminističnih umetnicah_ performansa; projekt re.act.feminism (Berlin), ki od leta 2008 v več izdajah potuje po Evropi kot živi arhiv performansa; ter društvo in festival Mesto žensk (Ljubljana) in njegov pomemben, a razpršen arhiv, ki se je nabral v 31. letih festivalskih in programskih dejavnosti. Nobenega od teh treh arhivov ne hrani institucija ali fundacija, katere edini namen bi bil njihovo ohranjanje. Obstoj vseh treh je negotov, saj so odvisni od podpore posameznic_ in nimajo rednega vira financiranja. Pinto mi Raya je umetniški arhiv, ki je bil tudi vir umetniških del. re.act.feminism je projekt, ki se razvija v posameznih izdajah z vmesnimi premori ter tako preračunljivo vzpostavlja živi feministični arhiv performansa. Mesto žensk je kurirana serija dogodkov, ki spotoma vzpostavlja bogat arhiv lastnih sledi in dokumentov. Čeprav so vsi trije arhivi pomembno prispevali k razvoju in promociji feminističnih umetniških praks v svojih okoljih ter mednarodno, so hkrati tudi ranljivi deli prekarnih organizacije.

Gnezdenje, sidranje in kroženje

Razstava je nastala na podlagi skupnega (nezaključenega) raziskovanja treh arhivov, pri čemer so kuratorke prehajale med poglobljenimi vpogledi in pogledi iz ptičje perspektive. Rezultat so nekatera izbrana dela in dokumenti ter nabor metod – izluščenih iz praks in specifik vsakega posameznega arhiva – ki smo jih poimenovale »arhivske verižne reakcije«. Gre za preučevanje medsebojnih odnosov med arhivi, njihovih resonanc in učinkov, prekrivanj ali vrzeli ter razmislek, kako lahko ob tem vplivajo na arhivske prakse (drug) drugega.

Eden od primerov arhivske verižne reakcije je strategija gostovanja ali »gnezdenja«, ki vpliva tako na gostiteljski kot na gostujoči arhiv. Med raziskovanjem so kuratorke  namreč odkrile različne ugnezdene arhive – sklope dokumentov, ki so v celoti ali delno shranjeni znotraj drugega arhiva. Tako je na primer del arhiva Mesta žensk shranjen v Začasnem slovenskem plesnem arhivu. Arhiv Pinto mi Raya je v preteklosti začasno hranil digitalne kopije arhivov drugih umetnic_, denimo arhiv fotografinje in aktivistke Ane Victorie Jiménez, ki je bila več desetletij pomembna zaveznica in sopotnica Mónice Mayer. Preden je arhiv podarila instituciji, je bila ta začasna oblika shranjevanja varnostna mreža, ki je zagotavljala, da se njena pomembna umetniška praksa, skupaj z bogato dokumentacijo mehiške feministične umetniške scene od 70. let prejšnega stoletja, ne izgubi.

Umetniški projekt Mónice Mayer Archiva, ki dokumentira feministične umetniške prakse v Mehiki in je nastal kot odziv na arhiv Ane Victorie Jiménez, je še ena arhivska pobuda, ki je v odsotnosti institucionalne podpore feministični umetnosti skozi potujočo serijo predavateljskih performansov gradivo približala različnim občinstvom. S tem, ko projekt Archiva strateško predstavlja kot nabor arhivskih dokumentov, ki jih kot take podarja različnim institucijam, Mónica Mayer igrivo premaguje oviro vključevanja feministične umetnosti v kanonizirane umetnostne institucije. »Podmazovanje sistema«, kot to opisuje Mónica Mayer, ali metanje sidra kot še ena modaliteta arhivske verižne reakcije. Z razvijanjem večplastnih strategij sidranja znotraj mrež in občasno tudi v institucionalnih kontekstih, kot so muzeji in univerze – kar velja tudi za vključitev videoarhiva Mesta žensk v Mrežni muzej +MSUM – lahko arhivi postanejo bolj dostopni, hkrati pa tudi manj ogroženi. Poleg tega je lahko prenos arhiva in njegova predaja v roke drugih tudi strategija skupnega lastništva. Prav na tak način se je namreč razvil arhiv Mesta žensk, ki je zrasel na podlagi dela mnogih posameznic_ in organizacij, ki so vanj vložile svoj trud. Takšna prizadevanja zagotavljajo, da se infrastrukture, ki skrbijo za feministično umetnost, ohranijo tudi v prihodnje: med drugim prizadevanja umetnic_, zavezanih dokumentiranju feminističnih bojev, akcije za bogatenje in večjo dostopnost teh bojev ter delo feminističnih umetnic_, ki skrbijo za arhive svojih kolegic_.

Vsako srečanje z arhivom sproža reakcije. Projekt re.act.feminism je nastal kot posledica mobilnega procesa raziskovanja, razstav in kroženja, kar je prispevalo k njegovi rasti ter spodbudilo nadaljnje raziskave, sodelovanja in performanse. Na svoji poti po Evropi je bil predstavljen tudi v sklopu programa Mesto žensk, sama zasnova projekta pa je bila deloma navdahnjena z enim od prejšnjih sodelovanj ene od njegovih kustosinj s festivalom. Podobno lahko Archiva, arhivski projekt Mónice Mayer o feminističnih umetnicah v Mehiki, razumemo kot odmev njenega sodelovanja pri projektu re.act.feminism. Srečanje s tem potujočim arhivom, ki je vključeval dela latinskoameriških umetnic_ performansa, do katerih prej ni imela dostopa, jo je globoko ganilo in neposredno vplivalo na razvoj projekta Archiva. Strategijo kroženja zato razumemo kot generativno silo, ki sproža arhivske verižne reakcije.

Arhivi kot domicil. Arhivi na poti. Arhivi kot omrežje

Ker arhiva, kaj šele treh arhivov, ni mogoče razstaviti v celoti, je pomembno pojasniti, kaj je namen te razstave: prikazati dinamiko med tremi arhivi, kakor se je razvijala skozi enoletni dialog, ter na primeru projektov Pinto mi Raya, re.act.feminism in Mesto žensk pokazati, kako se ideje medsebojno oplajajo in potujejo. V središču te dinamike je obsežen opus Mónice Mayer, ki nas vpelje v bogate umetniške prakse in omrežja v Mehiki in drugod ter osvetljuje zgodnje mednarodne feministične povezave, ki jih je soustvarjala, denimo projekt Translations, ki razkriva prej manj znane povezave med kontekstoma nekdanje Jugoslavije in Mehike.

Prek izbranih dokumentov, umetniških del in metod iz treh arhivov lahko arhive dojemamo kot dom (kot v Pinto mi Raya), kot mobilne naprave (kot v primeru re.act. feminism in Archiva) ter kot razpršene v nekem omrežju in po mestu, kot v primeru arhiva Mesta žensk, ki domuje v stavbi poleg MSUM, pa tudi pri številnih posameznicah_, institucijah in organizacijah na ljubljanski umetniški sceni.

Čeprav je prehajanje med poglobljenim vpogledom in pogledom iz ptičje perspektive v okviru eksperimentalnega neakademskega pristopa k raziskovanju treh arhivov oteževalo celovit pregled, pa je kuratoricam vendarle omogočilo, da so se učile iz številnih odnosov, ki v posameznih okoljih tvorijo področje umetnosti in aktivizma, ter tako vzpostavile hrbtenico, na kateri lahko uspevajo novi odnosi.

__________________________________________________________________

Archivo Pinto mi Raya (Ciudad de México, od 1975) je osebni in umetniški arhiv Mónice Mayer in Víctorja Lerme. Njuna hiša je postala fizični dom arhiva, dele arhiva pa sta podarila muzejem, knjižnicam in univerzam. Arhiv je rasel organsko iz osebnih dokumentov, družinskega gradiva in knjig ter hkrati načrtno skozi konceptualne umetniške projekte, kot sta Raya: crítica, crónica y debate en las artes visuales in Archiva: obras del arte feminista en México, ki sta zbirala in širila znanje o feministični in sodobni umetnosti, ki je institucije v tistem času niso prepoznavale. Arhiv presega okvire feministične umetnosti, vendar so umetnice_ in feministične prakse njegovo jedro.

re.act.feminism (Berlin, od 2008) sta zasnovali kustosinji Bettina Knaup in Beatrice E. Stammer kot razstavni in arhivski projekt, ki se osredotoča na kolektivno, aktivistično, transdisciplinarno in mednarodno performativno umetnost ter na problem pomanjkanja dostopnih arhivov tega efemernega medija. Čeprav ne gre za arhiv v strogem pomenu te besede, pa je projekt prerasel v začasno (izposojeno) zbirko razpršenih, sicer nedostopnih dokumentov performansov več kot 180 umetnic_ in kolektivov iz približno 40 držav, ki potuje po Evropi. Z vsako novo edicijo je rasel, saj so gostujoče partnerice_ in svetovalke_ širile izbor del. Med posameznimi javnimi predstavitvami pa projekt živi v obliki spletne strani oziroma digitalnega arhiva, publikacije, raziskovalnega gradiva ter DVD-jev in fotografij, shranjenih v kartotečnih omarah in kleteh, pa tudi arhivskih sledi v partnerskih organizacijah po Evropi. Na ta način služi kot orodje za produkcijo znanja in kot težnja po živem feminističnem arhivu performansa.

Mesto žensk (Ljubljana, od 1995) je nastalo kot interdisciplinarni festival v prvih letih novoustanovljene Republike Slovenije. Pobudo zanj je dal vladni Urad za žensko politiko, po prvi ediciji pa je organizacijo prevzela prekarna nevladna organizacija, ki je odtlej zrasla v pionirsko institucijo feministične umetniške in kritiške prakse ter v festivalskih edicijah in letnih programih predstavila več kot 1.300 umetnic_, teoretičark_ in aktivistk_. Čeprav festival ni bil zastavljen kot arhiv, je v 31 letih njegovega programskega delovanja nastala edinstvena zbirka dokumentov, sledi in ostalin. Ti materiali so razpršeni med pisarno organizacije, partnerskimi institucijami in sodelujočimi umetnicami in tako predstavljajo fragmentiran zapis, ki so ga deloma izoblikovale tudi menjave v umetniškem vodstvu festivala, saj je vsako novo vodstvo prineslo in za seboj pustilo svoj del zgodbe. Ta korpus znanja predstavlja dragocen vir, ki je bil doslej le delno dostopen.

Kolofon:
Produkcija: cross links e.V. Berlin in Društvo Mesto žensk

Finančna podpora: Visual Arts Project Fund of the Goethe-Institut; cross links e.V. Berlin; Društvo Mesto žensk (Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS)
V sodelovanju z Moderno galerijo Ljubljana in Goethe-Institut Ljubljana