Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec / Moderna galerija, Ljubljana, 1998
Poslavljamo se od Marka Kovačiča, akademskega kiparja, videasta in performerja.
Javnost je njegovemu delu lahko sledila na razstavah od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja. Bil je član Gledališča Ane Monro (1981–1993), skupine R IRWIN S (1983–1985) in – od leta 2000 – skupine Zlati kastrioti.
Moderna galerija v svojih zbirkah hrani njegova dela in ga je med drugim predstavila na razstavah Izkušnja predmeta (1989), Slovenske Atene (1991), Monumentalna propaganda (1994), Laterna magica (1995, v Mali galeriji), Body and The East in Fiziognomika plastosa (1998) na 1. in 3. trienalu sodobne umetnosti U3 (1994 in 2000), Oko in njegova resnica (2001), 7 grehov: Ljubljana – Moskva (2005) in Dediščina 1989 (2017).
Marko Kovačič je konceptualni okvir svoje umetnostne produkcije utemeljil na tradiciji tako imenovane alternativne kulturne scene osemdesetih let. Čeprav so bili njegovi avtorski prijemi izrazito osebni in humorni, se med njimi izrazito kaže problematika družbenih sprememb in njihovega zrcaljenja v izkušnji telesa in razmerju do urbanega prostora. Pri tem se je osredotočal na nasilje, telesnost, družbeno dogajanje, državne mite in politične rituale.
Pri uličnih performansih je za material uporabljal svoje kipe, slike in lastno telo ter mimoidoče gledalce, v poznejše projekte pa je vključeval zrcalne učinke, plastenje podobe, mehanizme elektronske tehnologije in množičnih medijev. Svoj material je črpal iz raznih disciplin in medijev, performansu pa priskrbel pomembno pozornost občinstva in ga osvobodil običajnih omejitev prakse. Njegove rabe videa so okrepile zavest o pomenu ritualne oziroma performativne strukturiranosti družbenih prvin v prepletanju slike, zvoka in giba, z namišljeno identiteto kot delovnim orodjem pa je vzpostavil kompleksno in fleksibilno strukturo, ki mu je omogočala razvoj eksperimentiranja z masko, kostumografijo in igro. Umetnikova sprva poudarjeno subverzivna, politična in družbena poteza je sčasoma privzela bolj poetično in igrivo obliko, pri čemer je ta vseskozi artikulirala sodobne oblike reprezentacije znotraj aktualnih kulturnih in družbenih struktur.
Zbiranje, sestavljanje in recikliranje vsakdanjih ambientov iz skrbno izbranih objektov je na različnih ravneh prepletal z zapeljevanjem in raziskovanjem nenavadnih zgodb, ki imajo številne metaforične kontekstualne plasti. Gradil je prizorišča za pripovedi svojih protagonistov, sestavljene iz resničnih in izmišljenih elementov. Politično nasilje je v teh zgodbah stilizirano, estetizirano in ironizirano, včasih celo groteskno. Kovačičev opus od preloma stoletja do danes zaznamujejo tako sestavljena bitja žrtev civilizacije, protagonisti sočutne in angažirane raziskave o civilizaciji Plastosov, kot psevdoznanstveni diskurz. Te raziskave so pomenile razvoj otroških fantazem in vračanje k prvinam performansa ter zavezanosti namišljeni identiteti.
Pogrešali bomo njegovo igrivost, uporništvo in neposrednost.
