Prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo za leto 2026 sta koreografinja Mateja Bučar in oblikovalec Saša J. Mächtig. Prejemnica nagrade Prešernovega sklada je, med drugimi, vizualna umetnica Jasmina Cibic.
Z Matejo Bučar je Moderna galerija Ljubljana sodelovala ob številnih priložnostih – tako denimo tudi na 9. trienalu sodobnih umetnosti U3, katerega del je bil performans 30 sekund za ohranjanje.
Jasmina Cibic je imela v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM) samostojno razstavo Fundus prizadevanja. Njena dela so bila predstavljena tudi na številnih skupinskih razstavah MG+MSUM in so del zbirke Moderne galerije.
Iskrene čestitke tudi ostalim nagrajencem Prešernovega sklada: pesnici Ani Pepelnik, dramski igralki Tini Vrbnjak, interdisciplinarni skladateljici Petri Strahovnik, režiserki Petri Seliškar in direktorju fotografije Gregorju Božiču.
Mateja Bučar (1957), koreografinja
Koreografski opus Mateje Bučar (1957) je unikum v slovenskem prostoru. "Njegova večmedijskost koreografijo umešča v območje izven izključne gibalne umetnosti. Njena dela so koreografske situacije, ki vselej osvetljujejo meje koreografskega medija in ga razstavljajo navznoter," je zapisano v utemeljitvi nagrade.
Njeno delo je s soočanji različnih materialnih tekstur, naj so bile telesne, kinetične, prostorske, svetlobne, skulpturne, snovne ali tehnološke, razgrajevalo trdnost in sklenjenost posameznih koreografskih gradiv in izzivalo gledalsko zaznavo plesa ter človeških teles.
Preden sta postala v teoriji popularna in v sodobnem plesu nadvse prisotna pojma predmetno naravnane ontologije in pulzirajoče snovi, ki si prizadevata postaviti pod vprašaj teoretski primat človeškega obstoja nad predmetnim, snovnim ali naravnim, je svoja dela organizirala tako, da bi iz sklenjenih, formalno trdnih gradiv ali gotovih koreografskih redov vsakdanjega življenja izstopili njihovi negativi ali krhek notranji ustroj. V teh procesih so jo zanimale predvsem pretvorbe med subjektivnim in predmetnim v plesu.
Jasmina Cibic (1979), vizualna umetnica
Umetniško prakso Jasmine Cibic zaznamuje izrazito interdisciplinarno delovanje. Cibic posega po najrazličnejših formalnih pristopih in umetniških medijih, kot so film, fotografija, performans in prostorska instalacija, ter se vsebinsko naslanja na izjemno aktualne, a hkrati univerzalne tematike, kot so odnos med ideologijo in umetnostjo, odnos med nacionalno identiteto in umetnostnimi institucijami ter na vlogo kulture v lokalni in globalni politiki. Njena prepoznavna metodologija in avtorski jezik temeljita na večplastnem soočanju zgodovinskih virov in fiktivnih pripovedi. Integralni del njenega ustvarjalnega procesa je umetniška raziskava, kjer se posveča vprašanjem zgodovine, kulturne diplomacije, mednarodnih odnosov in simbolov moči.
Dela Jasmine Cibic so posledično izjemno raznolika in so pogosto tesno povezana z medijem razstave. Pogosto ustvarja eksperimentalne kratke filme, ki skupaj z drugimi elementi razstavne postavitve kot so fotografije, risbe, objekti ali arhivski material tvorijo celostno ambientalno izkušnjo. Njena dela se pojavljajo v muzejskem in galerijskem kontekstu, prav tako pa se nekateri njeni filmi predvajajo na uglednih filmskih festivalih in prizoriščih. V preteklih petnajstih letih so bila njena dela predstavljena v številnih izjemno referenčnih mednarodnih institucijah in prestižnih festivalih, prejela pa je tudi ugledne nagrade kot je denimo Jarman Award (2021). V preteklih treh letih je ustvarila nekatera svoja najbolj odmevna dela, ki so imela velik domet med strokovno in občo javnostjo.
Umetniška praksa Jasmine Cibic je utemeljena na zelo prepoznavnem avtorskem jeziku, kjer se posveča izrazito izčiščenim in teatralnim vizualnim učinkom v kombinaciji s kompleksno naracijo. S svojim delovanjem izpostavlja številna nakopičena nesorazmerja in nedoslednosti sodobnih družb, še zlasti nekdanjih imperialnih sil, ki ne priznavajo spremenjene paradigme v svetovni ureditvi. Njena dela med drugim naslavljajo kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj.
