Muzej sodobne umetnosti Skopje, 13. 11. 2025 – 29. 3. 2026
Umetniki:
Marina Abramović | Maja Bajević | Joseph Beuys | Geta Brătescu | Violeta Chapovska | Chto Delat | Venko Cvetkov | Braco Dimitrijević | Vlasta Delimar | Orsolya Drozdik | Stano Filko | Alla Georgieva | Tomislav Gotovac | Ion Grigorescu | Skupina konstruktivistov iz Trsta (Avgust Černigoj, Eduard Stepančič, Giorgio Carmelich) | Hristina Ivanoska | Gjorgje Jovanovik | Alexander Kosolapov | Ivan Kožarić | Katarzyna Kozyra | Andreja Kulunčić | Vladimir Kuprijanov | Laibach | Kazimir Malevič | Goranka Matić | Alex Mlynárčik | Petre Nikoloski | Ahmet Öğüt | OHO | OPA | Irena Paskali | Dushan Perchinkov | Géza Pernecky | Marko Pogačnik | Dmitry Prigov | Nihad Nino Pušija | Josef Robakowski | Driton Selmani | Nedko Solakov | Mladen Stilinović | Nebojša Šerić–Šoba | Raša Todosijević | Igor Toševski | Endre Tót | Goran Trbuljak | Simon Uzunovski.
Kustosinji: Bojana Piškur, Martina Vovk (Moderna galerija Ljubljana);
Ivana Vaseva, Blagoja Varošanec, Iva Dimovski in Vladimir Jančevski (MoCA – Skopje).
Oblikovanje razstave: Jovan Ivanovski
Vizualna zasnova: Iliana Petrushevska
V četrtek, 13. novembra, se bo v Muzeju sodobne umetnosti Skopje odprla razstava z naslovom Vzhod je mogoč. Postavitev predstavlja nadaljevanje sodelovanja z MSU Skopje in Moderne galerije Ljubljana, vzpostavljeno s skupno razstavo Tkanje svetov: zbirke v dialogu, ki je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova na ogled do 8. februarja 2026.
Umetniške prakse, ki niso nastajale v središču zahodnega umetnostnega sistema, temveč na njegovih obrobjih – geografskih, političnih in simbolnih – lahko ponudijo epistemološki in estetski okvir, skozi katerega ponovno premišljujemo nujnosti sedanjosti. Ta obrobja nam – ko jih ne razumemo kot manjvredne prostore, lahko ponudijo specifično vzhodnoevropsko perspektivo, oblikovano z izkušnjami socializma, kolektivnih utopij, tranzicije, konfliktov in vojn ter razpada ideoloških sistemov v devetdesetih letih. Prevladujoče umetniške teme telesa, ironije, ideologije in utopije se odzivajo na te zgodovinske izkušnje in hkrati posegajo v kompleksnosti sedanjosti.
Razstava Vzhod ostaja mogoč, ki vključuje izbor del iz zbirke Arteast 2000+ in nacionalnih zbirk Moderne galerije v Ljubljani v dialogu z Zbirko solidarnosti Muzeja sodobne umetnosti v Skopju, govori prav o vedno znova nastajajočem, vseprisotnem potencialu in viziji preobrazbe ter prenove – in o konstantni vleki nazaj, k tragediji vsakdanjega življenja. Nagiba se k prvemu, saj verjame, da še vedno obstaja prostor za radikalno zamišljanje sedanjosti. V tem duhu razstava razume umetniško produkcijo kot ustvarjalno orodje za soočanje z dialektiko razočaranja in možnosti. Umetniške strategije, izpeljane iz regionalnih kontekstov, ponujajo mehanizme odpora, kolektivnega spomina in spekulativne domišljije – orodja, nujna za navigacijo skozi razpad političnih in družbenih imaginarijev v obdobju, ki ga vse bolj zaznamuje negotovost.
Že v dvajsetih letih 20. stoletja si je Skupina konstruktivistov iz Trsta zamišljala umetniško delovanje kot obliko estetske in družbenopolitične revolucije v kontekstu zgodovinskih avantgard, zlasti ruskega konstruktivizma. Zato velja za pristnega predhodnika povojnih neoavantgardnih teženj v regiji.
Med drugim razstava odpira vprašanje, kaj danes sploh še ostaja od ideje vzhodne Evrope in ali lahko še vedno govorimo o »vzhodnoevropski umetnosti«. Po začetnem navdušenju nad zmago liberalizma nad komunizmom po koncu hladne vojne leta 1989 se je izkazalo, da se je ideal liberalne demokracije, ki ga je Vzhod tako navdušeno sprejel, razblinil. V zadnjih letih smo priča naraščajočim napetostim v regiji: vzponu novih avtokratskih režimov, trajnim begunskim krizam, trdovratnim nacionalizmom na Balkanu, vojni v Ukrajini, nerešenemu »palestinskemu vprašanju« in genocidu v Gazi.
V tem kontekstu se poraja vprašanje: ali je bila prihodnost včeraj videti bolje kot danes? Kako lahko črpamo iz zgodovinskih izkušenj, umetniških strategij in alternativnih oblik znanja, ukoreninjenih v vzhodnoevropskih kontekstih? Dela na razstavi morda ponujajo nekatere odgovore, saj služijo kot orodja za razumevanje sedanjosti – navidez brez jasne prihodnosti – in za iskanje poti k drugačnim, bolj vključujočim možnostim ter pravičnejšemu, bolj solidarnemu svetu.
Razstava Vzhod ostaja mogoč se razpira v dveh medsebojno povezanih segmentih, ki vsak pripovedujeta svojo zgodbo.
Segment z naslovom Pokaži mi svoje rane (Regeneracija) zajema zgodbe Telo kot prostor upora, Ideologije in subverzije ter Ironija in absurd kot strategiji kritične distance. Ta del obravnava telo, jezik in ikonografijo kot prizorišča, skozi katera so umetniki izvajali, nasprotovali in sprevračali ideološke in afektivne režime.
Drugi segment, z naslovom Nova realnost kot artefakt preobrazbe, pripoveduje zgodbe Dokumentiranje realnosti in Utopija kot prostor družbenih alternativ. Obravnava dokumentacijo, spomin in utopično špekulacijo kot metode umetniškega soočanja z zgodovinskimi in mogočimi prihodnostmi.
V času, ki ga vse bolj zaznamujejo erozija demokratičnih oblik, ekološka katastrofa in zgodovinska amnezija, predstavljena dela ponujajo prakse spominjanja, upora in zamišljanja – geste, ki nam lahko pomagajo misliti svet drugače.
Zbirka Arteast 2000+ je prva muzejska zbirka, ki se v širšem mednarodnem kontekstu osredotoča na vzhodnoevropske povojne avantgardne umetniške prakse. Od svojega nastanka leta 2000 ponuja poglobljen vpogled v umetniško produkcijo regije ter osvetljuje družbene in politične izzive, s katerimi so se soočali umetniki v nekdanjih socialističnih državah. Zbirka je nastala v svojem lastnem »prostoru izrekanja«, tako v geografskem kontekstu Vzhodne Evrope kot tudi kot konceptualni prostor, oblikovan z razmerji moči, identitete in diskurza. Že od začetka spodbuja premislek o procesih historiografije: kdo piše umetnostno zgodovino, za koga in s kakšnim namenom? Hkrati ustvarja pogoje za kritično redefinicijo obstoječega umetnostnega kanona ter odpira prostor za raznolike in pogosto spregledane pripovedi.
Zbirka solidarnosti Muzeja sodobne umetnosti Skopje je nastala kot globalni odziv na katastrofo – na potres, ki je leta 1963 uničil mesto. Na poziv k umetniški solidarnosti so se odzvali umetniki z vsega sveta in prispevali svoja dela, s čimer so soustvarili zbirko, utemeljeno na mednarodni izmenjavi, odgovornosti in dialogu.
Skupna razstava poudarja sodelovanje med obema muzejema, ki se bo v prihodnosti še poglobilo.
Razstavo je realiziral Muzej sodobne umetnosti Skopje v sodelovanju z Moderno galerijo Ljubljana, s finančno podporo Ministrstva za kulturo in turizem Republike Severne Makedonije kot projekt nacionalnega pomena za leto 2025.
Prijatelji MoCA – Skopje: Tikveš in Eurolink Insurance.
