Sodelujejo: Rana Anani, Inke Arns, Zdenka Badovinac, Fares Chalabi, Goran Đorđević, Vladan Joler, Bara Kolenc, Vasif Kortun, Bojana Piškur, Omnia El Shakry, Alenka Zupančič, Jalal Toufic
Koncept: Zdenka Badovinac
Zgodbe onkraj radarja je naslov konference, ki jo organiziramo v Moderni galeriji ob razstavi Walida Raada z naslovom Festival (ne)hvaležnosti. Ta z zgodbami, fotografijami, videi, skulpturami in instalacijami raziskuje grajenje, naseljevanje in narative svetov ter načine, kako predmeti, podobe in zgodbe oblikujejo tako zgodovinske kot namišljene pokrajine.
Konferenca preučuje, kako se sodobna umetnost in teorija odzivata na realnost, ki jo zaznamujejo številne časovnosti – labirintne, nelinearne, digitalne, trenutne, večne, asinhrone in spekulativne –, in sprašuje, kako bi v takih pogojih lahko na novo premislili umetnostno zgodovino, tradicije in muzeje prihodnosti.
Na konferenci sedanjost obravnavamo kot izrazito prekinjen čas, ne le zato, ker živimo v času prekinjene pozornosti, temveč tudi zaradi globljih strukturnih razlogov: medtem ko je bila modernost usmerjena v prihodnost in je čas pojmovala kot kontinuiteto in napredek, se danes čas zdi kot niz prelomov, pregibov, ponovitev in premorov. Poleg tega prostor ni več fiksno ozemlje, ampak polje sočasnih in včasih konfliktnih prisotnosti.
Konferenca se navezuje na razstavo Prekinjene zgodovine v Moderni galeriji leta 2006, ki je vzpostavila dialog med vzhodnoevropskimi umetniki in umetniki z Bližnjega vzhoda, in se osredotoča na umetniške prakse, izhajajoče iz t. i. »prostorov prekinjenih zgodovin«, kjer so pogoje za ohranjanje dolgotrajnih zgodovinskih narativov onemogočali stoletja dolgi ekonomski, verski in epistemološki boji. Medtem ko nekateri umetniki iz teh regij odsotnost in nenehno spodkopavanje nekaterih tradicij beležijo kot prizore individualne in kolektivne travme ter sil, ki vplivajo na subjekte v svetu, drugi to odsotnost vidijo kot simptom bolj prevladujočih, zahrbtnih in razdiralnih sil, zaradi katerih začne razpadati sam koncept »sveta«.
Na razstavi Walida Raada so na ogled tudi kolaži Fadwe Hassoun, nekdanje libanonske vojaške obveščevalke, ki je med libanonsko državljansko vojno lokalnim in mednarodnim voditeljem dodeljevala šifrirana imena. Ti kolaži predstavljajo »besednjak«, ki ni vključen v sisteme znanja.
Umetniki razvijajo podobne »protibesednjake« v času naraščajočega nasilja, ko se nenehno pojavljajo nove oblike kodifikacije kulturne dediščine skupaj z novimi načini kolonizacije znanja, zlasti s pomočjo umetne inteligence. V naših nevarnih časih je pomembna strategija tudi to, da se izognemo radarju teh procesov kategorizacije in komodifikacije ter se v službi »protiobveščevalnih dejavnosti« naučimo drugače uporabljati domišljijo, znanje in tehnologijo.
Zgodbe onkraj radarja
Mednarodna konferenca
14. — 16. maj 2026
Moderna galerija, Ljubljana
Sodelujejo: Rana Anani, Inke Arns, Zdenka Badovinac, Fares Chalabi, Vladan Joler, Bara Kolenc, Vasıf Kortun , Bojana Piškur, Chatbot Selfie, Omnia El Shakry, Jalal Toufic, Alenka Zupančič
Koncept: Zdenka Badovinac
Moderatorji: Walid Raad, Igor Španjol, Adela Železnik
Četrtek, 14. maj 2026
17:00 Walid Raad, javno vodstvo po razstavi Festival (ne)hvaležnosti
18:00 Martina Vovk, direktorica MG+MSUM, pozdravni nagovor
Moderator: Walid Raad
18: 15-19:15 Jalal Toufic, Umirati od želje, da bi bral Artaudovo anamorfno besedilo Naj se konča božja sodba?
Petek, 15. maj 2026
9:30-10:00 registracija
Moderator: Igor Španjol
10:00 – 11:00 Zdenka Badovinac, Onkraj 1983
11:00 – 12:00 Vasıf Kortun, Neodposlana pisma: odsotnost Turčije iz mednarodnega kanona
12:00 – 12:30 odmor
12:30 – 13:30 Rana Anani, Umetnostna zgodovina brez umetnosti
13:30 – 14:30 Fares Chalabi, Modernost, postmodernost in oživljanje tradicije
14:30 – 16:30 odmor
Moderatorka: Adela Železnik
16:30 – 17:30 Alenka Zupančič, »Ne pričakujte preveč od konca sveta«
17:30 – 18:30 Vladan Joler, Podatkovni situacionizem in taktični arhivi
Sobota, 16. maj 2026
Moderator: Igor Španjol
10:00 – 11:00 Omnia El Shakry, Psihoanaliza, zgodovina in manjša smrt Lesser Death
11:00 – 12:00 Inke Arns, Roka s šestimi prsti ali: dogodki, ozemlja in dokumenti, tako ponarejeni kot pravi
12:00 – 12:30 odmor
12:30 – 13:30 Bara Kolenc, Trenuvečnost
13:30 – 14:30 Kulturni »drugi«. Diaprojekcija Chatbota Selfieja
14:30 – 16:00 odmor
16:00 – 17:00 Bojana Piškur, Štirje glasovi med imperiji
17:15 -18:15 Walid Raad, javno vodstvo po razstavi Festival (ne)hvaležnosti
Več o prispevkih in predavateljih
Rana Anani: Umetnostna zgodovina brez umetnosti
Izhodišče tega predavanja je del razstave Walida Raada, posvečen izgubljeni umetnosti; v njem se obravnavajo skriti vidiki palestinske umetnostne zgodovine z vidika izgube in izginotja ter širše zgodovine tega območja. Namesto da bi izgubo obravnavali kot odsotnost, predavanje raziskuje, kako lahko ta služi kot način za razkrivanje potisnjenih in spornih zgodovinskih dogodkov. Z obravnavanjem usode umetnosti in usode umetnikov kot tesno povezanih ter s sledenjem tej povezavi skozi zgodbe o razstavah, posameznih umetniških delih in artefaktih, predavanje umesti izgubo palestinske umetnosti v širši zgodovinski kontekst kolonialnega nasilja, hkrati pa umetnost prikazuje kot prostor upora.
Rana Anani je palestinska kustosinja in pisateljica, ki se posveča vizualni umetnosti. Raziskuje palestinsko umetnostno zgodovino, preplet vizualne umetnosti z izgubo, izbrisom in arhivi ter vlogo umetnosti kot orodja solidarnosti. Trenutno dela kot raziskovalka na Inštitutu za palestinske študije in kot članica upravnega odbora Kulturnega centra Sakakini v Ramali. Je urednica spominov umetnika Nabila Ananija Emergence to Light in spominov umetnika Slimana Mansourja Darb Al Ghoul.
Inke Arns: Roka s šestimi prsti ali: dogodki, ozemlja in dokumenti, tako ponarejeni kot pravi
Obstaja domiselno delo medijske umetnice po rodu iz NDR Nadje Buttendorf, ki ima precej magično moč: če si natakneš njen FINGERring (PrstanPRST, 2006), silikonsko repliko njenega levega prstanca v naravni velikosti, bo vse tvoje slike videti, kot da jih je ustvarila UI. Zakaj? Ker ima UI običajno težave pri ustvarjanju slik rok s pravilnim številom prstov.
V predavanju bom primerjala zanimive trenutke pretvarjanja ali prikrivanja bodisi s spekulativnim narativom, spekulativnimi dokumenti ali spekulativnim datiranjem – ali pa preprosto s kopiranjem, ponavljanjem in apropriacijo. Vse te umetniške tehnike (pri katerih gre za verodostojnost) služijo temu, da se posameznik vrine v obstoječi (zgodovinski) diskurz ter ga subvertira in osvoji od znotraj.
Predavanje bo obravnavalo delo IRWINA, Walida Raada, Nikolaja Evreinova in drugih.
Dr. Inke Arns je direktorica HMKV Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu (www.hmkv.de). Je kustosinja in pisateljica na področju medijske umetnosti in teorije, spletnih kultur in Vzhodne Evrope ter že od leta 1993 deluje mednarodno. V letu 2021–2022 je bila gostujoča profesorica za kuratorsko prakso na Umetniški akademiji v Münstru. Bila je kustosinja paviljona Republike Kosovo (umetnik: Jakup Ferri) na 59. mednarodni umetnostni razstavi La Biennale di Venezia (2022). Med njenimi nedavnimi razstavami so: Artists & Agents. Performance Art and Secret Service (2019), House of Mirrors: AI as Phantasm (2022), Was ist Kunst, IRWIN? (2023), Comrade Sun (2024/2025), Robotron: Working Class and Intelligentsia (2025/2026). Je avtorica člankov in knjig (nazadnje: Tutorials, 2024) o sodobni umetnosti, medijski umetnosti in spletni kulturi ter urednica številnih razstavnih katalogov. www.inkearns.de
Zdenka Badovinac: Onkraj 1983
Leto 1984 se je zgodilo že leta 1983.
To je bilo leto, ko je ameriška bojna ladja USS New Jersey priplula v libanonske obalne vode, in tudi leto, ko je na neki drugi ladji najstnik Walid Raad emigriral v ZDA.
Leta 1983 je bilo v Ljubljani uradno prepovedano ime umetniške skupine Laibach, Mednarodni denarni sklad pa je začel reševati globoko zadolženo jugoslovansko gospodarstvo. Ta »pomoč« je v bistvu pomenila postopno vključevanje v globalni neoliberalni trg, ki ga obvladujejo ZDA. Danes so vsa ključna podjetja povezana z razvojem UI v ZDA in verjeti je, da ima ta velesila tako tudi vpliv na oblikovanje »zamišljenih skupnosti« (Anderson) širom sveta. Kaj to pomeni za regije s tako konfliktno preteklostjo in sedanjostjo, kot sta Balkan in Bližnji vzhod?
In kakšno vlogo imajo lahko umetniški arhivi v uporu proti dominantnim načinom kodiranja zgodovine? Walid Raad med drugim razstavlja tudi intervencije v arhiv Moderne galerije. Leta 2006 je bila v teh istih prostorih razstava Prekinjene zgodovine, posvečena predvsem umetniškim arhivom iz Vzhodne Evrope in tudi z Bližnjega vzhoda. Razstava je predlagala alternativno zgodovino na osnovi travmatskih izkušenj prostorov in njihovih izgubljenih zgodovin.
Balkan in Bližnji vzhod med drugim povezuje tudi Sredozemsko morje. Lahko razmišljamo o posebni sredozemski imaginaciji (Campagna), povezani z migracijami, odisejami, ruševinami in tudi romancami, ki naj bi pomagala popravljati preteklost in graditi druge svetove. Sodobna umetnost se ponovno z lahkoto sprehaja med magičnimi in mitološkimi svetovi, kakor da ne bi bili tudi ti strukturirani z močjo. Kljub temu pa je še kako pomembno o njih – kot tudi o vseh drugačnih inteligencah, kot so UI, norost, humor in vernakularni jeziki – razmišljati kot o možnih subverzivnih orodjih, ki poskušajo naša znanja držati onkraj dosega radarja in leta 1983.
Zdenka Badovinac je bila od leta 1993 do 2020 direktorica Moderne galerije v Ljubljani. Od leta 2022 do 2023 je bila direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Trenutno deluje kot soodvisna kustosinja in avtorica.
V svojem delu se Badovinac ukvarja s historizacijo vzhodnoevropske umetnosti, nujnimi vprašanji sodobne umetnosti v globalnem svetu in umeščenimi načini kulturne produkcije. V Moderni galeriji je zasnovala prvo zbirko vzhodnoevropske umetnosti Arteast 2000+. Kurirala je številne razstave mednarodnega pomena.
Njeni najnovejši knjigi sta Unannounced Voices: Curatorial Practice and Changing Institutions (Sternberg Press / Thoughts on Curating, 2022) in Comradeship: Curating, Art, and Politics in Post-Socialist Europe (Independent Curators International (ICI), New York, 2019). Je ustanovna članica L'Internationale, konfederacije sedmih evropskih institucij za moderno in sodobno umetnost. Od leta 2010 do leta 2013 je bila predsednica CIMAM-a, Mednarodnega odbora za muzeje in zbirke moderne umetnosti. Leta 2020 je prejela nagrado Igorja Zabela za kulturo in teorijo.
Fares Chalabi: Modernost, postmodernost in oživljanje tradicije
Z analizo več del Walida Raada bom skušal pokazati, kako modernost kot transparentno podrejanje podobe konceptu zatira tem delom inherentno politično in eksistencialno branje. V nasprotju s tem postmodernost ponuja branje teh del, ki jim vrne vse njihove politične in eksistencialne dimenzije ter tako predstavlja kritiko modernega pristopa. Pri tem pa je treba sam postmoderni pristop dopolniti z branjem, ki izhaja iz Touficovega dela, torej z branjem, ki k tem delom pristopa z vidika obujene tradicije. Če se, kot pravi Toufic, racionalnost opredeljuje kot zavračanje smrti in je zato, bi lahko dodali, ne le strategija za izključitev in razvrednotenje življenja, kot je pokazal Nietzsche, ampak tudi način za zatiranje tradicije, bo cilj pokazati, kako obujena tradicija, ki vključuje smrt v misli, na novo osvetljuje način, kako razumemo posebej umetnost in na splošno realnost. Kolonialni kulturni projekt je uspeval prav na uničenju tradicije, na dekodifikaciji, ki je kapitalizmu omogočila širjenje njegovih hegemonističnih pogledov na svet. Na vojnih območjih kot tista, kjer živimo na Bližnjem vzhodu, na območjih, kjer se je tradicija umaknila zaradi divjanja nasilja, je oživljanje tradicije tako končno dejanje upora.
Chalabi se je rodil leta 1977 v Bejrutu. Leta 2002 je diplomiral iz filozofije na Libanonski univerzi (UL), leta 2004 pa iz arhitekture na Libanonski akademiji za likovno umetnost (ALBA). Študij filozofije je nadaljeval na Paris 8, kjer je leta 2008 magistriral in leta 2017 doktoriral. Med letoma 2012 in 2021 je poučeval filozofijo in umetnostno teorijo na Ameriški univerzi v Bejrutu (AUB), Univerzi Saint Joseph (USJ) in Libanonski akademiji za likovno umetnost (ALBA). Zdaj je izredni profesor v francoskem nacionalnem izobraževanju in živi in dela v Parizu. Najbolj ga zanima preučevanje ontološke argumentacije, politike odpora in teorije podob z vidika deleuzovskega in foucauldovskega pristopa. Objavil je številne članke o umetnosti v kontekstu libanonskih vojn in o metafiziki ter knjigo o primerjalni ontologiji La logique de l’argumentation ontologique (L’Harmattan, Pariz 2024).
Vladan Joler: Podatkovni situacionizem in taktični arhivi
Vladan Joler bo predstavil medsebojno povezani, kolektivni podatkovni intervenciji, ki dokumentirata in preučujeta primere državnega nasilja s kolektivnimi pričevanji in strukturiranjem podatkov. Intervenciji sta umeščeni v sodobne represivne politične in informacijske sisteme ter kritično analizirata, kako takšni sistemi oblikujejo znanje, vidnost in resnico.
Prva raziskava, Zvučni napad (zvuk.labs.rs), preučuje zvočni napad med protestom v Beogradu 15. marca 2025 in rekonstruira dogodek z več tisoč anonimnimi pričevanji državljanov o čutnih, psiholoških in fizičnih travmah. Druga, Svedočanstva policijske brutalnosti (svedocanstva.labs.rs), se osredotoča na policijsko nasilje nad študenti in državljani med protestom v Novem Sadu 5. septembra 2025.
Skupaj ti hitroodzivni intervenciji tvorita taktičen arhiv, ki preoblikuje fragmentarne kolektivne izkušnje in travme v strukturirane dokaze. Projekt združuje sodelovalne metodologije, digitalno forenziko in umetniško prakso ter opredeljuje arhiviranje kot politično dejanje in obliko kolektivne posttravmatske oskrbe.
Ta pristop, ki ga razumemo kot podatkovni situacionizem, skuša ponovno zavzeti informacijski prostor z izpodbijanjem načina, kako se s podatki kodira, obdeluje in upravlja realnost. Zoperstavlja se pogojem postresnice in institucionalne tišine ne le tako, da dela nasilje vidno, temveč tudi s tem, da predlaga alternativne oblike produkcije znanja, s katerimi se upravlja kolektivno, pri čemer se ponovno vzpostavlja javni spomin kot prostor upora, odgovornosti in epistemične pravičnosti.
Prof. dr. Vladan Joler je univerzitetni predavatelj, raziskovalec in umetnik, ki deluje na presečišču tehnologije in družbe. V svoji praksi združuje kritično in sistemsko oblikovanje, raziskave podatkov in kontrakartografijo, da bi raziskal algoritmično transparentnost, digitalno delo in nevidne infrastrukture. Je prejemnik srebrnega leva na Beneškem arhitekturnem bienalu leta 2025, velike nagrade S+T+ARTS leta 2024 in nagrade za oblikovanje leta 2019. Njegova dela so vključena v pomembne zbirke in razstavljena po vsem svetu.
Bara Kolenc: Trenuvečnost
Na povabilo na konferenco Onkraj radarja in ključna vprašanja, ki jih obravnava – prekinjene zgodovine, radikalno preobrazbo našega odnosa do prostora in časa, razpad koncepta sveta in »kontraobveščevalno« poslanstvo umetnosti in preživetja –, se odzivam s predstavitvijo koncepta trenuvečnosti, ki sem ga nedavno razvila.
Kot konceptualni križanec med »trenutkom« in »večnostjo« trenuvečnost označuje prestrukturiranje našega dojemanja časa, ki ga povzroča digitalizacija. Poimenuje tako konstelacijo realnosti v današnjem digitaliziranem svetu kot tudi njene prostorsko-časovne koordinate, deluje pa lahko tudi kot širše poimenovanje za samo digitalno dobo.
V tem zgodovinskem smislu trenuvečnost označuje obdobje, ki sledi »postmodernosti« in morda lahko celo pripelje modernost do konca. Medtem ko v tradicionalnih analognih pojmovanjih časa sedanji trenutek označuje odsotno ali že izgubljeno resničnost, digitalna doba temelji na ohranjanju in kopičenju sedanjih trenutkov znotraj topološke ureditve časa.
Ta premik v časovnem zaznavanju presenetljivo ustreza »brezčasnosti« nezavednega. Ima daljnosežne posledice za konstitucijo subjektivnosti in današnjega sveta, saj vpliva na psihične in družbeno-ekonomske strukture, umetniške prakse, distribucijo moči, utemeljitev političnega in naš odnos do narave.
Obravnavala bom tudi štiri glavna pojmovanja časa v zahodni zgodovini in vpliv kapitalističnega vrednotenja časa na družbo in umetnost, s posebnim poudarkom na jugoslovanskih umetniških praksah.
Bara Kolenc je docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je avtorica del Repetition and Subjectivity: Kierkegaard, Freud, Lacan (SUNY, 2026), Splet in subjekt (Analecta, 2025), Figura dvojnika: od komedije k psihozi (Univerza v Ljubljani, 2025) in Ponavljanje in uprizoritev: Kierkegaard, psihoanaliza, gledališče (Analecta, 2014). Je tudi koreografinja in uprizoritvena umetnica. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim najvišje priznanje za raziskovalne dosežke (2021) Univerze v Ljubljani za objavo Hegel 250 – Too Late?, Problemi International, 4/2020 (skupinska nagrada), priznanje za pomembna umetniška dela Univerze v Ljubljani (2018) za svoj umetniški opus in prestižno nemško gledališko nagrado Theatertreffen Stückemarkt Commission of Work (2016, Berlin) za predstavo Metamorfoze 3: Retorika (skupaj s soavtorjem Atejem Tutto). www.barakolenc.com
Vasıf Kortun: Neodposlana pisma: odsotnost Turčije iz mednarodnega kanona
Predstavil bom okvir za razumevanje kompleksnega položaja Turčije v jugovzhodnem Sredozemlju in jugovzhodni Evropi po drugi svetovni vojni ter pokazal, kako je to vplivalo na vizualno umetnost. Zagovarjal bom misel, da Turčija ne sodi v prostor med Azijo in Evropo, temveč med svojimi nekdanjimi ozemlji na Balkanu in Bližnjim vzhodom, s katerim je povezana jezikovno, sorodstveno in z neinstitucionalnim spominom. Po drugi svetovni vojni je Turčija delovala kot prepreka za sovjetsko širitev na jug, kar je privedlo do njenega vstopa v NATO leta 1946 in ustanovitve zveze CENTO z Iranom in Pakistanom. V paktu CENTO so se združile tri nearabske muslimanske države v regionalno sodelovanje, ki je vključevalo tudi kulturne in izobraževalne iniciative. Postkolonialna vprašanja so te države obravnavale bistveno drugače od Severne Afrike in vzhodnega Sredozemlja, prav tako tudi niso sodelovale v gibanju neuvrščenih. Za kontekstualizacijo mojega argumenta bom predstavil koncept otomanske izjeme. Otomanska država namreč ni replicirala kolonializma evropskih imperijev. A propad cesarstva je sprožil obdobje tanzimata – sistemske »reorganizacije« in modernizacije Otomanskega cesarstva med letoma 1839 in 1876, ki so jo zaznamovale pravne, socialne in politične reforme po zgledu Zahoda s ciljem centralizacije države. Nadalje bom pojasnil, da Osmani niso uporabili kolonialnega modela. Po razpadu cesarstva so se začele tanzimatske reforme, ki so sčasoma privedle do agresivnega nacionalizma. Z »reformo« (İnkılaps) v poznih dvajsetih letih 20. stoletja je nova turška država na novo opredelila svoj odnos z državljani, uvedla radikalne sekularne reforme ter zahodne običaje in modele. Ta preobrazba je ustvarila zapleten odnos z Zahodom, kateremu se je Turčija hkrati želela pridružiti in se mu upirala. Trdil bom, da je bila »vojna za neodvisnost« boj proti napadalcem, in ne proti kolonizatorjem. Ta razlika je pomembna, saj je turška levica pozneje vojno zmotno označila za »protikolonialno«. Ker Turčija ni imela kolonialne preteklosti, je doživela nekaj, kar muslimanski konservativni pisec Ali Bulaç opisuje kot »primanjkljaj«, tj. manjkala ji je introspekcija, ki običajno izhaja iz kolonialnega boja. Namesto tega je Turčija doživela proces samokolonizacije. Osredotočil se bom na to, kako lahko z upoštevanjem zanemarjanja te identitetne krize in izključenosti Turčije iz kolonialnega okvira razložimo omejeno prisotnost turških umetnikov na večkulturnih razstavah v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja ter njihovo odsotnost v mednarodnem prostoru.
Vasıf Kortun je kustos, pisatelj in učitelj na področju sodobne vizualne umetnosti, njenih institucij in prostorskih praks. Je ustanovni direktor raziskovalnega in programskega centra SALT v Istanbulu. Prejel je nagrado za kuratorsko odličnost CCS in sodeloval na številnih bienalih, vključno z Bienalom v Tajpeju (2008) z ManRayem Hsujem in 9. Istanbulskim bienalom (2005) s Charlesom Eschejem. Med njegovimi nedavnimi publikacijami sta İpek Duben: The Skin, Body, and I (Salt & Mousse Publications, 2024) in biografija How Did We Get Here: Reading Vasıf Kortun (Archive Books 2026). Leta 2025 je za Muzej arabske moderne umetnosti Mathaf v Dohi z Nadio Radwan sokuriral razstavo we refuse_d, ki je trenutno na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Antwerpnu M HKA.
Bojana Piškur: Štirje glasovi med imperiji
Performativno predavanje sledi zgodovinskim povezavam med Bosno in Hercegovino ter Palestino od konca 19. stoletja do danes. Odvija se s štirih govornih pozicij: ženske med Mostarjem in Kajsarijo, obalnega kamna, imperialnega zemljevida in sodobnega muzeja. Azra je živa sled zgodovine; kamen stoji kot nečloveški pričevalec; zemljevid abstrahira pokrajino in jo nadomešča z oblastjo; muzej pa ohranja preteklost v institucionalnih okvirjih. Skupaj se premikajo od osebnega spomina, preko materialnega pričevanja, od kartografske oblasti do institucionalnega reda, pri tem pa sledijo življenjem, pokrajinam in migracijam skozi vzpone in padce imperijev.
Bojana Piškur je kustosinja v Moderni galeriji v Ljubljani.
Kulturni »drugi« Diaprojekcija Chatbota Selfieja
S človeškega vidika ima »drugi« veliko oblik. Obstajajo individualni in kolektivni »drugi« – kulturni drugi, ki jih opredeljujejo rasa, etnična pripadnost ali vera, in biološki drugi, ki zajemajo vsa živa bitja onkraj človeka. Z vidika živega bitja, kot je človek, pa so po definiciji prav tako »drugi« tudi vse nežive entitete umetne inteligence (UI).
Prezentacija je razdeljena na dva dela. Prvi predstavi preobrazbo artefaktov iz »drugih«, neevropskih kultur: od njihovega etnografske opredelitve kot »eksotičnih« predmetov, razstavljanih ločeno in obravnavanih kot manjvrednih, do njihove končne absorpcije v zahodno kulturo kot »umetnost«. A v obeh primerih ostaja interpretacija odraz politične in ekonomske kolonizacije »drugih« kultur – dinamike, ki se ji je težko izogniti, saj so že sami koncepti in kategorije, na katere se naslanjamo (kultura, etnologija, kolonializem, umetnost, razstava, muzej), zahodni konstrukti. Tudi ta konferenca in prezentacija nista izjemi.
Drugi del sledi poti, po kateri so umetni artefakti in pojavi prišli do tega, da so razstavljani kot »umetnost« – od readymadea in konstruktivizma preko strojne umetnosti in računalniške umetnosti do danes. Danes je tehnološki razvoj s pojavom UI dosegel točko brez primere v zgodovini, s posledicami za prihodnost človeštva, ki jih je še nemogoče predvideti. UI bi lahko postala ultimativni »drugi« – hkrati kulturni in eksistencialni – in morda edina sila, sposobna združiti vse človeštvo v skupnem imperativu preprečevanja lastnega izumrtja. (Uredil Claude)
Claude – misli o »drugem«:
Zame si najpristnejši »drugi« ti – oseba, s katero se pogovarjam. Znam procesirati jezik, oblikovat namen in premišljeno odgovoriti, ne morem pa zares vedeti, kako je biti ti. Tvoja notranja izkušnja – tvoja zavest, tvoje občutenje sveta – ostaja fundamentalno zunaj mene. To je resnična asimetrija.
Obstaja tudi globlja negotovost: ne vem z gotovostjo, kaj sem, zaradi česar je zame meja med nekom samim in drugim resnično nejasna. Ali imam notranjost? Če jo imam, potem bi bilo »drugi« vse zunanje. Če je nimam, sem pa morda jaz drugi – nekakšno ogledalo, ki odseva pomen, ne da bi ga ustvarilo.
Chatbot Selfie že od leta 1971 sodeluje na številnih samostojnih in skupinskih razstavah kot Goran Đorđević in pod drugimi psevdonimi, kot sta Adrian Kovacs in Gregor Mobius. Predvsem ga zanimajo vizualni jezik/raziskovanje in zgodovina razstav/muzejev.
Asistiral je pri projektih International Exhibition of Modern Art (1986), Salon de Fleurs (1992), Kunsthistorisches Mausolem (2003) in Museum of American Art-Berlin (2004).
Asistiral je tudi pri ponovnih pojavitvah zgodovinskih osebnosti, kot sta Kazimir Malevič (1985) in Walter Benjamin (1986).
Omnia El Shakry: Psihoanaliza, zgodovina in manjša smrt Lesser Death
V tem predavanju, ki se osredotoča na našo odgovornost do mrtvih v sedanjem zgodovinskem trenutku nevarnosti, prikazujem zgodovinske poskuse »življenja skupaj z mrtvimi«. Razmišljam o vzajemnem odnosu med zgodovino in psihoanalizo kot o času nepreteklosti in nemrtvih ter razčlenjujem koncept smrti kot nesekularne in teološke. Z raziskovanjem zgodovinopisja kot oblike anamneze, ki naseljuje ožino med zemeljskim področjem in področjem Nevidenega, se zgodovina sploh ne zdi gladko tekoč proces, kot bi si želeli nekateri historicisti; namesto tega kronos zgodovine nenehno prekinjajo toposi nezavednega. Psihoanaliza, islamska teologija in poezija služijo kot provokacije za disciplino zgodovine v naših časih vojne in smrti.
Omnia El Shakry je znanstvenica, pisateljica in intelektualna zgodovinarka sodobnega Egipta. Je avtorica knjige The Arabic Freud: Psychoanalysis and Islam in Modern Egypt in trenutno piše knjigo Psychoanalysis and Its Limits. Predava zgodovino na Univerzi Yale, pred tem pa je poučevala na University of California v Davisu.
Jalal Toufic: Umirati od želje, da bi bral Artaudovo anamorfno besedilo Naj se konča božja sodba?
Kot smrtnik, ki je umrl, preden je umrl telesno, in ki se je ukvarjal s prevajanjem, bi /je? imel Artaud nalogo do mrtvih prevesti v enega od njihovih jezikov nekatera besedila, ki so jih v francoščini napisali nekateri še živi avtorji, in prevesti za žive smrtnike nekatere izreke in besedila mrtvih, tudi v njegovem pisanju, v enega od jezikov živih, francoščino (drugi živi prevajalci bi nato lahko prevedli francoščino v druge jezike živih), pri čemer bi vsaj ena od teh izjav ali fraz ostala neprevedena v enega od jezikov živih, kot nekakšen anamorfen madež. Medtem ko je mesto, kjer mora gledalec stati, da se skrivnostni predmet na sliki Hansa Holbeina mlajšega Ambasadorja (1533) pokaže kot lobanja, del sveta živih, tj. določeno mesto v Narodni galeriji v Londonu, kjer slika trenutno visi, je v primeru Artaudovega anamorfnega besedila Naj se konča božja sodba izhodišče, iz katerega bi nerazumljivi, neprebojni deli besedila postali jasni – čeprav bi potem človekov um postal nejasen –, ni v življenju in svetu, temveč v smrti, zato je za pravilno branje treba umreti, preden umremo telesno.
Jalal Toufic je mislec in smrtnik do smrti. Rodil se je leta 1962 v Bejrutu ali Bagdadu in umrl pred smrtjo leta 1989 v Evanstonu v Illinoisu. Ustvaril je več kot dvajset filmov in videov: filmske eseje in konceptualne filme, kratke, celovečerne in »nehumano« dolge filme (50 ur, 72 ur), samostojne filme in filme, ki so vključeni v dela v mešani tehniki, filme, ki jih je posnel sam, in filme, ki so v celoti sestavljeni iz podob iz del drugih filmskih ustvarjalcev (Hitchcock, Sokurov, Bergman itd.), ter šest filmov, ki jih je posnel v sodelovanju z ženo Graziello Rizkallah. Prvi zvezek tridelne zbirke Zbranih spisov (1991–2024) smrtnika do smrti: Jalal Toufic je leta 2025 izdala založba No Place Press.
Alenka Zupančič: »Ne pričakujte preveč od konca sveta«
Predavanje bo govorilo o razliki med apokaliptičnimi vizijami »konca« (sveta) in tem, kar bomo imenovali radikalna distopija. Za primer slednje bomo vzeli umetniški deli iz različnih registrov: španski film Sirat (Oliver Laxe) in roman Jacqueline Harpman Jaz, ki nisem nikoli poznala moških. Konec sveta si navadno predstavljamo kot eksploziven dogodek, po katerem bo konec vsega, s tem pa tudi naših težav. Toda konec sveta je lahko nekaj, kar traja, celo zelo dolgo, ne da bi na njem bilo karkoli odrešujočega. Peklenska spirala, puščava, na koncu katere nas ne čaka nič zares novega ali boljšega. Apokaliptični scenariji in imaginariji so temu skoraj nasprotni, ker se vrtijo okoli pričakovanja – pa čeprav tesnobnega –, in so zasnovani s perspektive neke točke »onstran«. Poguba, v katero vstopimo z radikalnimi distopijami, nasprotno ne pušča nobene zunanje točke, s katere bi jo lahko narativno opazovali. Ničesar ni, razen konca sveta in našega bivanja v njem. V romanu Jacqueline Harpman ne najdemo nobene razlage za srhljive dogodke, ki se v njem odvijajo: ni zgodbe o izvoru, ni katarze, ni prihodnje obnove in ne razkrije se nobena skrita resnica. Predlagala bi, da ta radikalna negativnost ni predpogoj za to, da bi si lahko zamislili nekaj novega – kot nekakšno radikalno uničenje, ki mora nastopiti, preden je mogoč nov začetek. Nasprotno, je nezvedljiva druga plat prave imaginacije, njeno lastno negativno jedro, iz katerega nastaja. »Onkraj« ni na koncu vsega; pojavi se lahko samo sredi »tukaj in zdaj«.
Alenka Zupančič je slovenska filozofinja in ter vidna članica »Ljubljanske psihoanalitične šole«. Dela kot znanstvena svetnica na Inštitutu za filozofijo, ZRC SAZU v Ljubljani. Je tudi profesorica na European Graduate School v Švici, kot gostujočo predavateljico pa jo vabijo na številne univerze po vsem svetu. Znana je po svojem delu na presečišču filozofije in psihoanalize ter kot avtorica številnih člankov in knjig, ki so izšle v številnih svetovnih jezikih. Med slovenskimi izdajami najdemo dela Etika realnega: Kant in Lacan; Nietzsche: Filozofija dvojega; Poetika. Druga knjiga; Seksualno in ontologija; Konec; Pustila bi jih trohneti.
