V 102. letu starosti je svoj življenjski krog sklenil Karel Zelenko, likovnik in ustvarjalec, akademski kipar, ki se je ukvarjal predvsem z grafiko, slikarstvom, keramiko in ilustracijo.
V štiridesetih letih 20. stoletja je obiskoval umetnoobrtno šolo v Ljubljani (1940/41) in Gradcu (1941–43). Šolanje je nadaljeval na dunajski Akademiji za likovno umetnost (1943/44, grafika) in na Akademiji upodabljajočih umetnosti (1945–49), današnji ALUO, v Ljubljani. Diplomiral je leta 1949 na oddelku za kiparstvo pri prof. Borisu Kalinu in leta 1951 končal specialko za grafiko pri prof. Božidarju Jakcu ter se s področja slikarstva še dodatno izobraževal pri prof. Gabrijelu Stupici. Po končanem študiju se je najprej zaposlil v keramični industriji v Kamniku, nato je od leta 1954 do 1959 poučeval na Šoli za oblikovanje v Ljubljani. Izpopolnjeval se je tudi na številnih študijskih popotovanjih. Od leta 1959 je delal kot svobodni umetnik v Ljubljani in Grožnjanu (Hrvaška).
Prvič je razstavljal na skupinski razstavi leta 1945 v Celju, na prvi povojni razstavi likovnih umetnikov Celja, njegova prva samostojna razstava pa je bila leta 1953 v Ljubljani. Javnosti je svoja dela predstavil na več kot sedemdesetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini (pogosto v Belgiji in nekdanji zahodni Nemčiji). V naši bazi RazUme imamo evidentiranih 321 razstav. Večkrat je razstavljal v tandemu z ženo Sonjo Rauter Zelenko in drugimi družinskimi člani. Med drugim je ob njegovi 80-letnici leta 2005 sin Rok Zelenko organiziral cikel razstav z naslovom Družina Zelenko, saj je vsa družina tesno povezana z Grožnjanom – Mestom umetnikov. Karel Zelenko je bil leta 1965 med pobudniki vzpostavitve likovne kolonije in ponovne oživitve tega istrskega mesta. Skupaj s soprogo Sonjo Rauter Zelenko sodita med začetnike projekta revitalizacije mesta; med drugim sta obnovila hišo iz 16. stoletja in odprla Galerijo Z.
Karel Zelenko je veliko pozornosti namenjal črno-beli grafiki v tehnikah globokega tiska in filigransko precizni risbi. Številni njegovi grafični listi so našli svoje mesto v javnih in zasebnih zbirkah, med drugim tudi v zbirki Moderne galerije. V vodniku stalne galerijske zbirke iz leta 1963 je zastopan s tremi deli. O njegovi grafiki je Melita Stele-Možina zapisala: »Karel Zelenko podaja v klasični obliki jedkanice svoj kritično-satirični odnos do sveta, primerjave smešnega in tragičnega, bučnega okolja veselic, pustovanj in človeške osamljenosti.«
Kot netipičen predstavnik ljubljanske grafične šole je v Moderni galeriji razstavljal na desetih mednarodnih grafičnih razstavah/bienalih v Ljubljani, prvič leta 1957 in zadnjič leta 1981, ter na razstavah DSLU/ZDSLU.
Samostojno je razstavljal v enotah Moderne galerije Mali galeriji (leta 1954 pod upravo predhodnice današnje ZDSLU, leta 1963 in 1975) in v Likovnem razstavišču Rihard Jakopič (1985; 1986 prenos v Mestno galerijo Piran).
Njegovo delo je vključeno v znamenito grafično mapo Grafika Ljubljana '71, prvo grafično mapo izdano ob ljubljanskem grafičnem bienalu leta 1971. Mapa vsebuje dela 15 vrhunskih slovenskih umetnikov, ki so s svojim ustvarjanjem zaznamovali slovensko in mednarodno likovno umetnost.
Ob že navedenem naj izpostavimo obsežno pregledno razstavo Zelenkove grafike v MGLC-ju (1998), pregledno slikarsko razstavo v Cankarjevem domu (2008) ter razstavi slikane keramike v Galeriji ZDSLU (2007) in na Ljubljanskem gradu (2011). Ilustriral je več kot 20 knjig za otroke in odrasle ter objavljal karikature v slovenskih časopisih.
Za svoje delo je bil Karel Zelenko večkrat nagrajen, od odkupne nagrade na razstavah jugoslovanske grafike v Zagrebu (1962, 1964 in 1968), nagrade Prešernovega sklada za grafiko (1964), nagrade vstaje slovenskega naroda za cikel grafik na temo NOB (1974) do odlikovanja red dela z zlatim vencem v Beogradu (1978) in državnega odlikovanja srebrni red za zasluge leta 2015 za samosvoj umetniški pristop in družbeno angažirano ustvarjanje.
Naj zaključimo spominski zapis z njegovimi besedami: »Človek se ne more zapreti, je pretočna posoda. Nekaj sprejmeš, živiš in izraziš, vsak na svoj način. Ta raznolikost človeškega izražanja je bogastvo življenja in umetnosti. Izražanje enega je lahko doživetje drugega. Vzrok – posledica, posledica – vzrok, ali ni to dialektika? Prehajanje kvalitete v kvantiteto, kvantitete v kvaliteto, ali ni to najbolj vidno v umetnosti?« (Delo 12. junij 1976).
* Biografski podatki so povzeti iz Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Mladinska knjiga, 1979) in časopisnih člankov.
