.png)
Foto: Dejan Habicht
Žalostna novica izgube sopotnika na umetniški sceni je tokrat, ob novici slovesa Jurija Hartmana, še toliko bolj boleča, nerazumljiva in težka. Izgubili smo izredno obetavnega mladega kolega, čigar vstop v profesionalno polje je bil samozavesten in prodoren, podkrepljen s poglobljenim teoretskim premislekom in virtuoznostjo. Po zaključku študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je svojo pot nadaljeval na Die Angewandte na Dunaju, kjer je bil po pričevanju mnogih izjemen sogovornik in je pomembno prispeval k okolju, v katerem je deloval. Svoja umetniška dela je predstavljal na več samostojnih razstavah doma in v tujini. Njegove prakse in razmišljanja o umetnosti ni mogoče preprosto reducirati na (še eno v nizu) refleksij medijsko posredovane podobe. Čeprav je bil eden izmed predstavnikov generacije, ki jo razumemo kot generacijo ekranov, je Jurij v nasprotju z njenimi stereotipi večino svojega časa preživljal za slikarskim platnom ali pri kakšnem drugem umetniškem projektu, tako globoko predan iskanju umetniške popolnosti, da je včasih puščal vtis, da ga svet zunaj umetnosti ne zanima.
Tehnično obvladanje »metijeja« pa je pri njem vendarle impliciralo določeno pogumno investicijo v razkrajanje slikarstva in njegove integritete ter poskus vzpostavljanja novega polja prečenja slikarstva, grafičnega oblikovanja, instalacije in multimedije. Kljub obilici teoretskih referenc se je Jurijevo delo ves čas sukalo okoli raznovrstno zapopadenega osrednjega problema: to je problem tehnike. Bodisi da gre za problematiziranje tehničnih meril in standardov medija ter njegovih ideoloških implikacij bodisi za tehnologijo in njen determinizem, tudi znotraj določenega zgodovinskega razmišljanja o umetnosti, Jurijevo delo, posebej njegova impozantna slikarska platna, predstavljajo skorajda heideggerijansko preokupacijo razmišljanja o techné. Vendar z jasno ločnico: ideološko svarilo je pri Juriju v enaki meri veljalo za tehnologijo kot za umetnost. Iskanje popolnosti slikarske izvedbe v razmerju do tehnologije in njenih zmožnosti je zastavilo polje, znotraj katerega je Jurij Hartman raziskoval vprašanja umetnosti v relaciji do človeškega, nečloveškega in morda postčloveškega. To je postalo eno izmed ključnih vodil, ki ga je formiralo v njegovi profesionalni preokupaciji. Jurijevo nagajivo, igrivo ironično, ampak zato nič manj vneto iskanje skrajnih možnosti umetniške produkcije, mu je predstavljalo izziv, ki ga je vodil skozi vsakdan in mu hkrati dajal energijo in motivacijo, da je neutrudno ustvarjal nova umetniška dela. Odšel je prezgodaj, a je hkrati s svojim prekratkim življenjem pustil globoko sled, sled, ki priča o poti uveljavljanja v pomembnega in vplivnega sogovornika vseh nas, ki si delimo umetnostno polje.
Žalostni smo, da nas je na tej poti zapustil Jurij Hartman …
