Maja Bojanić
Anatomija pregona
Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM
Odprtje razstave in pogovor kustosa z umetnico: četrtek, 3. september 2026, ob 19. uri
Trajanje razstave: 3. september 2026 - 26. oktober 2026
Kustos: Kristjan Sedej
V razstavni seriji Prepih predstavljamo instalacijo intermedijske umetnice Maje Bojanić Anatomija pregona. Delo je nadgradnja filma Yours is the world in which I move uninvited (2025) in z metaforo duhov raziskuje izbris in odsotnost posameznic_kov ter naš odnos do njih.
Instalacija deluje kot forum, v katerem duhovi in zabrisane figure spregovorijo in z obiskovalci delijo svoje zgodbe v štirih narativnih dejanjih. Umetničine figure »strašijo«, ker izvirajo iz nasilnih izključevalnih procesov polpretekle (slovenske) zgodovine, njihov nastop kot senčne figure in optične iluzije pa delo približa formi fantazmagorije, priljubljenih spektaklov 19. stoletja, v katerih so z optičnimi napravami (kot je na primer laterna magika) »obujali duhove«. Zlasti po tragičnih vojnah je fantazmagorija družbi ponujala stik z duhovi izgubljenih in umrlih ter ustvarjala iluzijo vezi med preteklostjo in sedanjostjo.
Podobno funkcijo soočenja s preteklostjo je duh opravljal skozi zgodovino. Od 19. stoletja dalje figura duha pogosteje nastopa kot simbol travme, izgube in nerazrešenih krivic, v 20. stoletju pa v okviru humanističnih ved pridobi nova, metaforična branja. Po teh premenah ostaja danes značilna podoba duha kot figure mrtvega, ki vztraja med živimi, posebne oblike biti, ki jo Jacques Derrida prepozna kot paradoks. V njej se prepleta preteklost s sedanjostjo, odsotnost s prisotnostjo, podobno kot pri izbrisani osebi. Prav to fizično in simbolno prehajanje med skrajnostmi duhu omogoča, da dekonstruira predstavo sedanjosti in s pregonom sili pričo v odziv.
Preganjanje, kot ga opisuje Avery F. Gordon, ne ustvarja strahu pred preteklostjo, temveč vabi k refleksiji o krivicah in odpira možnost družbene transformacije. Duhovi raztegnejo navidezno zaključeno preteklost in s tem ustvarijo ontološki paradoks, ki nas sili osmisliti razloge za preganjanje. Največkrat so ti odraz družbenih nepravičnosti, katerih nerazrešenost se vsiplje v sedanjost in zahteva kolektivni odziv.
Anatomija pregona s podobnimi tehnikami »obuja« figure nepravično pozabljenih in izbrisanih, birokratov, ki so zagrešili njihov izbris, in tistih, ki so zanje skrbeli. V prepletu zgodb so predstavljene različne oblike odgovornosti in skrbi za figure, katerih prisotnost je uradno neobstoječa – od prvoosebnih pričevanj sorodnice o življenju z »duhom«, spominov medicinske sestre na skrb za »duha« do izpovedi uradnice o procesu izbrisa.
Te osebne izpovedi so del daljše zgodovine izbrisa spomina. Prakse izbrisa posameznikov in družbenih skupin segajo od antičnega damnatio memoriae, tj. izbrisa državnih sovražnikov iz arhivov, do sodobnih, bolj sofisticiranih oblik zgodovinskega izključevanja. Vsem tem gestam je skupno politično nasilje, ki se vpisuje v arhive in izpisuje posameznice_ke iz skupne stvarnosti. Njihova odsotnost paradoksalno priča o prisotnosti nasilja, ki jih je izbrisalo, in preganja sodobnost.
Bojanić duhove najde v arhivih polpretekle zgodovine – krajih, kjer se vpisuje nasilje in izključevanje (Azoulay) in kjer pripovedi o podrejenih – »subalternih« (Gramsci) – pišejo zmagovalci. Izhajajoč iz teorije feminističnih in kvirovskih kritik arhivov (Saidiya Hartman, Ariella Azoulay, Avery F. Gordon), Bojanić raziskuje odsotnost posameznic_kov in v te vrzeli vpisuje nove, fragmentirane narative. S tem delo ne reproducira dominantnih narativov, ki racionalizirajo zgodovinsko nasilje, ampak predstavlja marginalne zapise, šepete in bežne sledi figur, ki hkrati so in niso del družbe in ki so doživele (družbeno) smrt pred smrtjo.
Anatomija pregona usmeri pozornost na figure, ki prehajajo med uradnim in vzporednim svetom, ločene od družbenih sistemov, ter spodkopava predstavo o arhivu in dominantnem narativu kot nevtralnima nosilcema zgodovinske resnice. Delo odpira vprašanje etičnega odnosa do utišanih in izbrisanih, katerih duhovi zahtevajo razmislek o njihovi pojavnosti. Anatomija pregona ponuja prostor za refleksijo o skrbi in odgovornosti do tistih, ki jih je zgodovina poskusila izriniti iz skupnega spomina – duhovi najdejo mir le z odpravo krivice.
Umetnica: Maja Bojanić
Kuriranje: Kristjan Sedej
Programiranje: Tian Breznik
Glasovi: Lenča Ambrožič
Zvok: Tisa Troha
Oblikovanje luči: Oskar Kandare
Snemanje zvoka: Robbie Hopper
Prevod in priredba scenarija: Lucija Klauž
Arhivski zvočni posnetek: Gašper Torkar (2025, za video Yours is the world in which I move uninvited)
Produkcija: Moderna galerija (2026)
S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Zahvala: Rea Vogrinčič (Projekt Atol), Katja Pahor (Društvo Ljudmila), Robbie Hopper (Radio Študent), Oskar Kandare, Matej Mali, Lara Reichmann, Lene Lekše, Kara Marušič, Vida Šturm, Svitlana Ryabischuck
-----------------
Maja Bojanić (1997) deluje na področju intermedijske umetnosti. Najpogosteje ustvarja instalacije, videe in besedila, v katerih se osredotoča na to, čigave pripovedi ostanejo, zbledijo in izginejo, ter na sile, ki vplivajo na njihovo (ne)vidnost. Razstavljala je mednarodno, med drugim v RAVNIKAR (2026); v Kunstverein Gartenhaus, Dunaj (2026); Muzeju sodobne umetnosti, Zagreb (2026); na festivalu AMRO, Linz (2026); v osmo/zi (2025); Out of the Blue Cinema, Pariz (2025); Mumok Cinema, Dunaj (2025); viennacontemporary, Dunaj (2025); bb15, Linz (2025); Galeriji Škuc, Ljubljana (2024); VBKÖ, Dunaj (2024); v Mestni galeriji Nova Gorica (2024); aqb, Budimpešta (2022) in Galeriji P74, Ljubljana, kjer je bila dvakrat nominirana za Nagrado skupine OHO (2023, 2024). Diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2020) in magistrirala na smeri TransArts na Univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju (2025). Trenutno je gostujoča umetnica v programu Scuola Picola Zattere v Benetkah.
