Dediščina 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti

Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov – 3. del

26. april – 17. september 2017

Moderna galerija, Cankarjeva 15

Kustosinji: Zdenka Badovinac in Bojana Piškur

Kustosinja asistentka: Ana Mizerit
 

Otvoritvena performansa:

21.00: Ilija Šoškić, Zašiti fikus, 1974 (1989, 2017), akcija/instalacija, z dovoljenjem umetnika

21.00: Azra Akšamija, Prebavljanje Daytona, (2012, 2017), interaktivna instalacija

Več o instalaciji Azre Akšamije Palimpsest ꞌ89.

Razstava z naslovom Dediščina 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti je reenactment ali ponovna uprizoritev zadnje velike jugoslovanske razstave, imenovane Jugoslovanski dokumenti '89, katere organizatorja sta bila umetnika Jusuf Hadžifejzović in Rade Tadić, realizirana pa je bila pod okriljem organizacije ZOI '84 Olimpijski centar Skenderija na 8000 kvadratnih metrih v centru Skenderija v Sarajevu leta 1989. Ponovna uprizoritev ali reenactment v našem primeru nikakor ne pomeni rekonstrukcije, temveč gre predvsem za poudarjanje tistega, kar je bilo odsotno z razstave Jugoslovanski dokumenti '89. In to se v prvi vrsti nanaša na razstavo kot celoto, na njen koncept, in ne toliko na posamična dela. Kar se tiče umetniških konceptov, je bila razstava izrazito heterogena in je predstavljala takrat prevladujoče postmoderne trende, kot so bili nova slika, neo-geo, novi informel, novo kiparstvo, posvečeno dekonstrukciji modernizma, umetnost osebnih poetik, skorajda etnografskega navezovanja na lokalne tradicije, in vse to večinoma brez neposrednejših aktualnih družbenih referenc. Poleg tega so bila tu dela, ki so sledila avantgardnim tradicijam ali, kot je te poimenoval Ješa Denegri, drugi liniji. Dediči druge linije v osemdesetih letih so k tej tradiciji doprinesli bistvene novosti, izhajajoče iz konkretnih družbenih in materialnih pogojev dela.

Ponovna uprizoritev ima sicer dolgo zgodovino, tja od rimski časov naprej. V 20. stoletju je gotovo ena najslavnejših ponovnih uprizoritev povezana s tretjo obletnico oktobrske revolucije leta 1920. Tovrstna ponovitev zgodovinskih dogodkov ima afirmativno vlogo. V primerjavi z drugimi načini proslavljanja pomembnih obletnic še bolj živo vključuje gledalca, ki lahko tudi aktivno sodeluje v proslavi. Umetniška ponovna uprizoritev pa, nasprotno, največkrat odpira potlačeno, travmatično, nejasno plat dogodka in jo poskuša poustvariti tako, da izpostavi hkrati tudi aktualni interes za drugačno branje zgodovine. Ponovna uprizoritev s tem zadeva tudi prihodnost, saj z očiščevanjem preteklosti predlaga drugačne možnosti družbenega delovanja.

Dediščina 1989 se ukvarja z največjo od razstav, katerih naslov se je začel s pridevnikom jugoslovanski in ki so prispevale k skupnemu jugoslovanskemu kulturnemu prostoru. Ponovno poskuša premisliti idejo skupnega, in sicer kot nečesa inherentno konfliktnega, kar pa je v času socialistične Jugoslavije, v vzdušju multikulturnosti in kolektivnosti kljub temu stimuliralo sposobnost družbenega povezovanja in solidarnosti. Tako idejo skupnega obravnavamo kot nematerialno dediščino, ki ne pripada samo narodom nekdanje Jugoslavije, ampak ima univerzalne razsežnosti. Danes, v obdobju razgradnje družbe in naravnega okolja ter v času begunske krize, se dediščina skupnega reproducira z našo zgodovinsko izkušnjo in ponuja širši javnosti preko umetnosti in njenih razstav.

Dediščina ni nekaj enkrat za vselej danega, zato ponovitev sarajevskih Jugoslovanskih dokumentov nikakor ne more biti njihova rekonstrukcija, ampak je lahko samo ponovitev razlike med prisotnim in odsotnim, med tistim, kar je bilo na sarajevski razstavi leta 1989 moč videti, in tistim, kar očem ni bilo vidno. Dediščino najbolje ohranjamo tako, da jo rabimo, in zato razstava Dediščina 1989 ni zgolj statična razstava umetniških del, ki so bila predstavljena v Sarajevu, ampak je dogodek v realnem času, ki se razvija skozi šest različnih formatov:

1. Razstava izbora umetniških del Jugoslovanskih dokumentov '89 in nekaterih sodobnih del, ki se tičejo predvsem begunske krize.

2. Naslovnice osrednjih dnevnih časopisov iz jugoslovanskih republik, ki so izšle med decembrom 1988 in 1. julijem 1989, ko je bila odprta razstava Jugoslovanski dokumenti '89, skupaj s komentarjem Tomaža Mastnaka.

3. Umetniška instalacija Azre Akšamija v vseh dvoranah razstave s posebnim vzorcem, sestavljenim iz arhitekturnih elementov stavb, ki so v 20. stoletju v Sarajevu predstavljale prostor skupnega.

4. Dolga trajanja in ideje prihodnosti, serija diskusijsko-delavniških intervencij, ki jo je zasnoval zagrebški kolektiv BADco in pri katerih sodelujejo umetniki in kustosi iz različnih prostorov nekdanje Jugoslavije.

5. Programi, ki vključujejo begunce z območja nekdanje Jugoslavije, pretežno iz BiH v začetku devetdesetih let, in tiste, ki so v Slovenijo prišli pred kratkim, v glavnem iz dežel Bližnjega Vzhoda.

6. Arhiv razstave Dediščina leta 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti v razstavnih prostorih Collegium Artisticum in v Galeriji savremene umjetnosti Charlama v Skenderiji (Sarajevo).

Sodelujoči umetniki in umetnice: Jožef Ač, Jadran Adamović, Tome Adžijevski, Azra Akšamija, Nada Alavanja, Mrdjan Bajić, Jože Barši, Aleksandar Saša Bukvić, Jovan Čekić, Lana Čmajčanin, Danica Dakić, Radomir Damnjan Damnjanović, Vlasta Delimar, Boris Demur, Slobodan Braco Dimitrijević, Vladimir Dodig Trokut, Nuša in Srečo Dragan, Marija Dragojlović, Sandro Đukić, Bojan Gorenec, Zoran Grebenarović, Herman Gvardjančič, Jusuf Hadžifejzović, Bora Iljovski, IRWIN, Nina Ivančić, Sanja Iveković, Anto Jerkovič, Željko Jerman, Olga Jevrić, Sanjin Jukić, Dušan Jurić, Anto Kajinić, Narcis Kantardžić, Segej Kapus, Laslo Kerekeš, Željko Kipke, Julije Knifer, Adrian Kovacs, Ivan Kožarić, Tomaž Lavrič, Zmago Lenardič, Branko Lepen, Roman Makše, Markovačič (Marko Kovačič), Milovan DeStil Markovic, Vlado Martek, Dalibor Martinis, Mladen Materić, Slobodan Era Milivojević, Marko Modic, Marjan Molnar, Petre Nikoloski, Edin Numankadić, Dušan Otašević, Neša Paripović, Milija Pavićević, Slobodan Peladić, Goran Petercol, Matjaž Počivavšek, Tadej Pogačar, Marjetica Potrč, Mileta Prodanović, Dubravka Rakoci, Retrovizija, Duba Sambolec, Jože Slak Đoka, Damir Sokić, Mladen Stilinović, Sven Stilinović, Vlado Stijepić, Gabrijel Stupica, Aneta Svetieva, Škart, Ilija Šoškić, Jane Štravs, Jovan Šumkovski, Tugo Šušnik, Radoslav Tadić, Talent (Vladimir Perić), Matej Taufer, Goran Trbuljak, Emir Tulek, Dragomir Ugren, Gergelj Urkom, Branka Uzur, Verbumprogram, V.S.S.D., Xhevdet Xhafa

Razstava je del širšega projekta OSEMDESETA, ki sodi v petletni program Rabe umetnosti – dediščina let 1848 in 1989; tega vodi konfederacija muzejev Internacionala. Podpirata ga Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Program Kultura Evropske unije.

Podporniki:

_____________________

Črno bele fotografije:

1. Skupinski portret umetnikov na Jugoslovanski dokumenti'89, Sarajevo, foto: Jane Štravs

2. Jugoslovanski dokumenti'89,  Olimpijski centar Skenderija, Galerije grada Sarajeva, Sarajevo, foto: Jane Štravs

3. Jugoslovanski dokumenti'89, postavitev Jadrana Adamovića, Olimpijski centar Skenderija, Sarajevo, foto: Jane Štravs

4. Jugoslovanski dokumenti'89, postavitev Adriana Kovacsa, Olimpijski centar Skenderija, Sarajevo, foto: Jane Štravs

5. Jugoslovanski dokumenti 89, postavitev Jusufa Hadžifejzovića, Olimpijski centar Skenderija, Sarajevo, foto: Jane Štravs

6. Jugoslovanski dokumenti'89, postavitev Dubravke Rakoci in Marjetice Potrč, Olimpijski centar Skenderija, Galerije grada Sarajeva, foto: Jane Štravs

Barvne fotografije: Dejan Habicht, Arhiv: Moderna galerija

Dela na razstavi Dediščina 1989.